Sva Monika in Kaja Škorjanc, in ne nisva sestri, bi pa kot sestrsko lahko opisali najino prijateljstvo. Kot osebi, ki sta našli pristno srečo v ritmih elektronske glasbe, sva se odločili, da svojo naklonjenost k temu glasbenemu žanru združiva z neskončno ljubeznijo do odkrivanja novega.
Od trenutka, ko sva prvič bile del večjega mednarodnega festivala pod imenom Sonus, ki se je odvijal leta 2016, sva vedeli, da želiva, da tovrsten dogodek postane del najine vsakoletne tradicije. Kar naju je tako navdušilo, je bila pristnost nepopisljive energije, ki vzbudi evforijo in poskrbi, da vsak izmed obiskovalcev pozabi na vse tegobe vsakdanjega življenja. V teh trenutkih na festivalskih tleh, ko čas neha hiteti, se zdi, da se vsi počutimo srečne in povezane. Ozirajoč se nazaj naju na najine dosedanje festivale vežejo samo lepi spomini.
Mnogi pojem elektronske glasbe posplošujejo, medtem ko se ta zvrst pravzaprav v grobem deli na komercialen in t. i. “undeground” tip. Izvajalci slednjega se ravnajo po načelu manj je več, pri ustvarjanju glasbe jih v nasprotju s komercialno ne vodi potreba po masovni popularnosti njihovega dela. Želijo si predvsem tega, da bi v glasbi uživala tista manjšina ljudi, ki pa jo razume in jo je sposobna resnično začutiti in razumeti njen pomen.
Obe že nestrpno pričakujeva, da prva destinacija najinega poletnega glasbenega in kulturnega doživetja postane odmevni hrvaški festival Sonus. Ker pa nama pet dni festivalskega vzdušja ni dovolj, sva sklenili, da se za tem podava v Istro in se udeleživa še tamkajšnjega znanega festivala, ki obstaja pod imenom Dimensions. Periodo časa med koncem prvega in začetkom drugega festivala bova izkoristili za odkrivanje naravnega bogastva in tamkajšnje tradicije.
Obstoj stereotipa, da je kultura elektronske glasbe močno povezana z drogami, naju je vzpodbudil, da ljudem dokaževa nasprotno. Na prvem festivalu bova ubrali klasičen žurerski pristop, za drugega pa sva si zadali, da ga izkusiva brez vsakršnih substanc, ker sva mnenja, da bi moral biti poglavitni razlog za obisk t. i. “rejva”, glasba, ne pa droge, katerih konzumiranje same ne vzpodbujava.
Zanimajo naju tudi pogledi udeležencev kot tudi ljudi brez katerih dogodek nebi obstajal, zato sva se odločili, da morava tudi le-te vsekakor vključiti v najin končni izdelek. Izjemnost doživetja dobrega glasbenega dogodka želiva prikazati ne le pisno, ampak tudi bolj vizualno, in sicer skozi multimedijske izdelke, skozi katere bi svoje fotografske in snemalne veščine povzdignile na višjo raven, ob enem pa se prepustili spontanosti in uživali v vsakem trenutku.
Monika in Kaja
