Če poenostavim in prenesem konkretno na primer mladih pankerjev v drugi polovici prejšnjega stoletja: mulci so dobili žepnino, ker so se njihovi starši lahko zaposlili v terciarnem sektorju (npr. v banki, trgovini, upravi ipd.), to pa je za njih pomenilo dvig življenjskega standarda. Vojne je bilo konec, s tem pa (vsaj delno) tudi konservativnosti. Ti mulci so se tako lahko oblačili drugače – barvno, raztrgano, lase so si zabrili na irokeze. Z žepnino so si lahko kupili ploščo razvpitih Sex Pistolsov, ki so se leta 1977 na svojem drugem singlu začeli dret: »God save the queen!« in s tem provokativno smešili angleško himno, angleško monarhijo in kraljico samo. BBC in IBA pesmi sploh nista želela predvajati, ker je bila preveč kontroverzna, kljub temu pa je postala nadvse priljubljena med mladimi.
Subkultura panka se je in se še vedno osredotoča na punk rock kot zvrst glasbe (na tej temelji), zajema pa različne ideologije in načine izražanja – stil oblačenja in umetnost v obliki slikanja, plesa, literature in filma. Nosili so verige in obeske s ključavnicami, ki so simbolizirali vklenjenost. Z izrazitim makeup-om so izražali zavračanje tradicionalnih idej lepote, bulerji so izražali anti-militaristično naravnanost. Skupen interes je posameznikova osebna svoboda in nihilistični nazori – zanikanje oziroma odklanjanje splošno veljavnih, priznanih norm in vrednot. Subkultura panka je poleg jazz in rock’n’roll subkulture nedvomno pustila pomemben pečat na družbi takratnega časa, s tem pa tudi zgodovini in začetku družbenih sprememb.
Izraz ’punk’ se je v resnici prvič pojavil sredi sedemdesetih let. S tem izrazom (dobesedno pomeni gnil, žaljiv, nesramen) so ameriški glasbeni kritiki in novinarji opisovali relativno neznane, t.i. ’garažne bende’ iz prejšnjih desetletij in razvijajoče se glasbene scene v predelu Manhattna (New York). Pankerski stil in glasba pa sta nesporno dobila največ pozornosti javnosti zaradi dobro promovirane britanske glasbene zasedbe Sex Pistols.
Prva skupina, ki se je bolj približala panku oz. pank rocku pa so bili The Ramones. Bili so prvi, ki so igrali resnično hitro; normalno 4-minutno pesem so spravili na dobro minuto. To se v današnjih časih morda ne zdi nič posebnega, vendar je v letu 1976 to veljalo enostavno za senzacijo.
Ker so bili tako uspešni, so sploh v Angliji novi pank bendi nastajali kot rastejo gobe po dežju. Sočasno so bili ustanovljeni Generation X, ki je bolj znana predvsem zaradi pevca Billya Idola, sicer pa so Ramonesom sledili še zelo znani The Clash, Sex Pistols, Sham 69, in še mnogi drugi.
Pri tem je vredno zasedbi Sex Pistols posvetiti nekoliko več pozornosti. Kljub temu, da so bili skupaj relativno malo časa, so pustili pečat v razvoju panka in pankerske subkulture. Njihova besedila so bila surova, skoraj boleče resnična, nihilistična, revolucionarna. V Angliji so hitro začeli veljati za nevaren družbeni proizvod in marsikje jim je bilo nastopanje prepovedano, nekatere postaje jih niso predvajale (kot omenjeno že na začetku naloge). V Ameriki niso imeli tako močnega vpliva, kljub temu pa lahko rečemo, da so prispevali k razvoju večih pankerskih zasedb in t.i. underground scene. Bili pa so tudi velikega pomena za pank v nekdanji Jugoslaviji, saj so bili eni izmed prvih, katerih plošče so se začele prodajati. Pank kot zvrst glasbe in uporniško ideologijo so približali predvsem mladim, ki niso bili zadovoljni s socializmom v Jugoslaviji in so si želeli sprememb.
Kakor hitro se je pank pojavil, pa je tudi zamrl – in to že proti koncu osemdesetih let. Mnoge skupine so razpadle (velikokrat zaradi smrti članov, katerih glavni povzročitelj je bilo predoziranje z mamili), druge stagnirale, ni bilo več prave iskre in zagona. Pojavljati so se začete drugačne melodije, med njimi thrash metal in pa melodični pank. Agresivnih, angažiranih pank krikov pa ni bilo več slišati.
RAZVOJ – situacija v Sloveniji (Jugoslaviji)
Res, socializem je bil vse prej kot rožnat in za rajo načeloma ni pomenil nikakršnih privilegijev, dodatnih pravic in tudi vsa ta enakost je marsikomu presedala. Nemirni so bili predvsem mladi, ki so se bali za svojo prihodnost, saj je bila videti vse prej kot svetla. Lahko bi rekli, da se je zgodovina spet ponovila – sistem ni bil v redu, mladim je šlo vse na živce in začela so se študentska gibanja. Tokrat pa so imeli še eno okrepitev: vse več simpatizerjev panka. Če študenti s svojimi željami in zahtevami niso bili dovolj glasni, pa so bile kitare in vokali Pankrtov zagotovo.
Pankerji so tako kot drugod po svetu tudi pri nas odklanjali sistem, katerega glavna motiva sta bila delo in denar, konkretno v Sloveniji pa tudi nezaposlenost, pretežno nizek življenjski standard, inflacija itd., zato so mnogi funkcionirali po ’naredi sam’ sistemu. Tako se je razvil znamenit pankerski stil oblačenja. Pojav panka je bil v Sloveniji precej politično-ideološki. Z njim so sovpadala mirovna, ekološka, feministična, študentska in druga gibanja. Sočasno so tudi na Radiu Študent začeli predvajati pank plošče (te so dobili iz tujine). Tako kot drugod po svetu se nastajanja pank bendov ni več dalo ustaviti, ko se je enkrat začelo – Pankrti, Lublanski psi, Niet, Via Ofenziva, Otroci Socializma, Čao pičke, Šund,…
Pomemben vpliv je imela že omenjena glasbena zasedba Pankrti, ki se je pojavila leta 1977 na gimnaziji Moste s svojim prvim koncertom. Ti so aktivno delovali približno deset let, v teh letih pa so bili več kot produktivni – posneli so deset plošč, odigrali neštete koncerte, vse od študentskih blokov do razvpitega kluba K4 in festivala Novi Rock. Bili so družbeno angažirani, nastrojeni proti socializmu, brezsramni in provokativni underground pankerji. Nekateri so jih imenovali tudi za prvo pank skupino za železno zaveso.
Šok je bil že sam pojav panka. Konservativne Slovence je raztrgan, barvast in nenavaden stil pretresel. Iskreno so bili nekateri pripadniki te nove subkulture tudi kdaj nasilni, zapiti ali zadrogirani, vendar to na splošno ni bilo v pankerskem interesu. Težave s policijo so se večkrat pojavile zaradi njihovega nastopanja proti oblasti, kot pa dejanske škode v smislu nasilja. Kljub temu, da so marsikje postali nezaželeni, so se zbirali (še zlasti v diskoteki Študent, v K4, pod Skal’co in še kje), hodili na koncerte in se upirali socializmu.
SITUACIJA DANES
Mnogi sicer zagrizeno trdijo, da je ’pank mrtev’, redki današnji simpatizerji panka pa vztrajno vreščijo: »Punk’s not dead!«, resnici na ljubo pa je pank danes bolj kot ne redkost. Pank zahteva veliko vložene energije in trdne odločenosti za začetek sprememb, revolucije. Ne glede na to, kako nas mediji ozaveščajo o drugačnosti, da živimo v svobodnih demokratičnih državah, pa je biti drugačen še vedno tabu. Sploh mladi, ki naj bi bili nosilci pankerske subkulture, so nezainteresirani, pasivni ali pa prestrašeni – ’kdo me bo pa vzel v službo, če bom na razgovor prišel v bulerjih’ itd. Očitno situacija kljub globoki ekonomski krizi, brezposelnosti in ostalim socialnim nemirom po svetu še ni dovolj, da bi se ljudje odločili za resen upor (če izvzamemo občasno metanje granitnih kock v parlament in policiste). Upori, ki se dogajajo drugod po svetu pa tudi niso povezani s pankom. Nesporno lahko rečemo, da je imel pank nekoč pomembno vlogo za družbene spremembe in je pustil pečat na zgodovini, danes pa temu ni tako.
Ne moremo pa trditi, da je pank čisto izumrl. Drugod po svetu (zlasti v ZDA) se še kdaj pojavi kakšen nov pank bend, stare zasedbe ali posamezniki (Black Flag, Jello Biafara, Billy Idol, The Casualities, Fakofbolan, Niet,…) še nastopajo. Na internetu najdemo bloge, forume in skupine, povezane s pankersko subkulturo.