Kaj je samopodoba?
Veliko je razhajanj pri tem, kaj samopodoba po definiciji sploh je. Kar nekaj strokovnjakov jo najbolj ohlapno opredeli kot odnos, ki ga imamo ljudje s seboj: kako in koliko se imamo radi, kaj nam gre pri sebi na živce oziroma česa ne maramo. To seveda vpliva na naše zaznavanje okolja, hkrati pa odzivi okolja na nas ohranjajo samopodobo v določeni obliki, čemur pravimo samouresničujoča se prerokba. Če se nam na primer zdi, da nismo razgledani, se bomo v krogu prijateljev, sošolcev, sodelavcev manjkrat pridružili pogovoru. Zaradi tega si bodo ljudje po vsej verjetnosti ustvarili o nas vtis o tem, da ne sodelujemo, ker nimamo kaj za povedati in nas bodo posledično manj vključevali v pogovor. To pa bo nam samo potrdilo, da res nismo razgledani in začarani krog se bo odvijal naprej.
Samopodoba je med drugim socialni konstrukt – je močno zaznamovana z vplivom družbenih norm, prepričanj in vrednot. To se kaže preko lepotnih standardov (ki so seveda predvsem kulturno in zgodovinsko pogojeni: Marilyn Monroe je včasih veljala za izredno lepo žensko, po današnjih normativih pa bi bila najverjetneje označena za obilno), našega življenjskega sloga (koliko se ukvarjamo s športom, koliko in katere prijatelje imamo, koliko in kaj beremo, kam vse potujemo ali kako izkoriščamo dopust oziroma počitnice…), pomena duhovnosti (branje poljudnih priročnikov za duševno zdravje, joga…) in podobno.
Kot večina drugih psiholoških pojavov tudi samopodoba ni nekaj, kar bi se razvilo do določene stopnje in tam obstalo. Prav tako težko trdimo, da pri enem človeku lahko skozi celo življenje vidimo samo pozitivno ali pa samo negativno samopodobo. Gre torej za vseživljenjski spreminjajoči se proces: Če se namreč v tem trenutku ne počutimo najbolje v svoji koži, to še ne pomeni, da se bomo tako počutili do smrti.
Na samopodobo vplivajo naše sedanje in pretekle izkušnje ter informacije iz okolja. Temelje za razvoj si postavimo že v otroštvu, saj smo takrat zelo dovzetni za oblikovanje naše osebnosti kot celote. Na nas vplivajo predvsem pomembni ljudje, kot so starši/skrbniki, učitelji, pa tudi vrstniki in preostali družinski člani. Ta vpliv se kaže z odnosom, ki ga imajo do nas (na primer kako pogosto nas nekdo graja in kako pogosto nas pohvali) in z zgledom (vpliva, kakšno imajo samopodobo in kako funkcionirajo v drugih odnosih – če se stalno fokusirajo samo na naše brate/sestre in nas zapostavljajo, nas bo to najverjetneje zaznamovalo).
Samopodoba in uživanje psihoaktivnih substanc
Verjetno vas je že večina slišala za besedo samomedikalizacija in naredila povezavo med samopodobo in uživanjem psihoaktivnih substanc. Zakaj? Samomedikalizacija (ali pa tudi terapija s psihofarmaki, predpisana s strani zdravnika psihiatra) namreč zelo neposredno temelji na izboljšanju trenutnega psihičnega stanja. S tem je kakopak povezana tudi samopodoba. Kako torej razumevamo sami sebe in svoje zmožnosti za spopadanje s stresnimi situacijami, bo najverjetneje vplivalo na to, ali si bomo pri olajšanju stiske pomagali z raznovrstnimi substancami ali ne. Najsi bo to trenutek, ko »skadiš en džojnt, da se tvoj miselni tok bolj odpre« ali pa »vsakič ko žuraš, spiješ velike količine alkohola, da lažje vzpostavljaš stik s simpatijami«.
A pozor! Četudi je v času spremenjenega psihofizičnega stanja (ali po domače zadetosti) moč samega sebe doživeti veliko bolj pozitivno in se zdi, da je življenje kar naenkrat postalo bolj obvladljivo, je to seveda lahko zelo nevarno. Kaj hitro se namreč zgodi, da si želiš ta občutek podaljševati v nedogled, saj so navadno trenutki ob spuščanju ravno nasprotni prijetnim. Ker se jim želiš izogniti, redoziraš. To lahko bodi v razvoj odvisnosti, ki pa v resnici ne prinaša več tistih prijetnih doživljanj samega sebe.
Če ste se kdaj ustavili pri nas na partiju, potem obstaja velika verjetnost, da smo vas drogartovci že podučili o tem, kako pomembno je pozitivno psihofizično stanje, ko se odločimo za jemanje drog. V nasprotnem primeru obstaja možnost za »bad trip« – pa tudi optimalno počutje in mentalno stanje ni vedno pogoj za to, da »bad tripa« ne bo. Iskanje utehe v drogah lahko privede do ojačanja prvotne stiske in torej povzroči nasprotni učinek od pričakovanega.
Povsem logično je, da se ne počutimo vedno dobro s samimi seboj, da imamo svoje stiske in da se nam odnosi kdaj krušijo. Jemanje psihoaktivnih substanc nas bo dolgoročno le oddaljilo od aktivnega dela na naši negativni samopodobi, zato je tovrstno početje odsvetovano. Četudi se včasih ne zdi tako, ima delo na sebi resnično pozitivne učinke, ki trajajo veliko dlje od občutkov, ki se pojavijo, ko si pod vplivom psihoaktivnih substanc. Delo na sebi terja veliko energije in vloženega truda, a je ta na koncu tudi poplačan – pozitivni rezultati, ki jih prinaša, so na dolgi rok boljši, pozitivno vrednotenje samega sebe pa večkrat prisotno v naših glavah.
Prihodnjič bomo več besed namenili temu, kako lahko sami delamo na izboljšavi samopodobe in kako lahko drugim pomagamo pri tem.
Avtorica: Maša Piskule