Kemseks je relativno nov fenomen, ki je k nam prišel iz zahodne Evrope. O pojavu kemseksa v Sloveniji sva se sproščeno in odkrito pogovarjala z Mino Paš, integrativno relacijsko psihoterapevtko in doktorico medicine, strokovno sodelavko v društvu Legebitra ter sodelavko društva DrogArt, kjer izvaja svetovalno in terapevtsko delo z uporabnicami in uporabniki psihoaktivnih snovi.*
Zakaj ravno danes toliko govorimo o kemseksu? Se v preteklosti drog pri seksu ni uporabljalo?
Sceno stimulantnih drog intenzivno spremljam že od leta 1998 dalje in zdi se mi, da se je kemseks pri nas začel pojavljati pred dobrimi sedmimi leti, ko so se na trgu pojavile nove oblike psihoaktivnih snovi. Takrat so se na sceni dogajale spremembe, spreminjal se je način uporabe drog. Pred pojavom novih psihoaktivnih snovi v letu 2008 so ljudje na partijih in v nočnem življenju uporabljali kokain, ekstazi, MDMA in spid, pa še to v resnici v precej omejenih količinah. Kaotičen in bolj kompulziven vzorec se je razvil s pojavom mefedrona in GHB-ja, kar je, se mi zdi, posledično tudi vplivalo na porast kemseksa. Ne moremo reči, da gre to drugo z drugim, gre pa vse skupaj z duhom časa, saj ta spodbudi uporabo določenih drog v danem trenutku. Pojav novih snovi, ki vsebujejo ta kompulzivni moment, v obdobju med 2008 in 2010 ni bil naključen. Ta čas zaznamujejo pomembne zunanje okoliščine, kot npr. upad dostopnosti ekstazija, recesija itn. Skupek vseh teh dejavnikov je pripeljal do novega pojava – kemseksa.
Največ informacij o kemseksu prihaja iz Londona. Če se dotakneva primerjave med Londonom in Ljubljano – je mogoče opaziti kakšne razlike med scenama kemseksa v obeh mestih ali gre za podobna vzorca?
London je mesto, kjer se je na našem koncu sveta najprej začelo ekstenzivno govoriti o kemseksu v smislu zmanjševanja škode. Težko bi naredila neko primerjavo, saj tega nisem tako podrobno študirala, kar pa sem o tem prebrala, kaže na to, da gre predvsem za razliko v vzorcih uporabe drog. Pri nas so bile po raziskavi iz leta 2015 med uporabniki precej tipične droge 3-MMC oz. sladoled, spid, GHB/GBL in MDMA. V ZDA in Angliji sta precej bolj priljubljena mefedron in metamfetamin, pa tudi v Berlinu je metamfetamin pogosto prisoten pri seksu. Zahod tudi beleži veliko intravenoznega uživanja drog, tako imenovanega slamminga. Tega pri nas na srečo ni veliko. Zanimiva je primerjava med strejt populacijo, ki za seks preferira kokain, in moškimi, ki seksajo z moškimi (v nadaljevanju MSM, op. p.) in pri seksu uporabljajo droge (v nadaljevanju uporabniki kemseksa, op. p.), ki preferirajo druge droge. Razlika je tudi v vzorcih uporabe določenih drog in na kakšen način se te uporabljajo.
Zanimivo je opazovati, kako subkultura prevzame neko določeno vrsto drog in kako se to zgodi. Zakaj imajo npr. geji v Angliji radi metamfetamin, GBL in mefedron, pri nas pa imajo ali pa so imeli radi metilon, 3-MMC pa tudi GBL/GHB? Medtem ko strejti GHB-ja sploh ne uporabljajo za seks oz. zelo redko in imajo rajši kokain, pa je GHB/GBL pri gejih, ki prakticirajo kemseks, kot pravi uporabnik, »kot sol v kuhinji« in mora biti vedno zraven. Metamfetamin pa je spet nekaj drugega. Ne vemo, zakaj se v Angliji in Ameriki uporabljajo te droge, pri nas pa nekatere druge. Pri nas mete (metamfetamin, op. p.) praktično ni mogoče dobiti, drugje pa je to neka čisto običajna droga in je zelo lahko dostopna. Za Slovenijo je absolutna specifičnost 3-MMC, ki ni nikjer v Evropi tako razširjen kot pri nas.
Bi lahko izpostavila nekaj glavnih razlogov, zakaj ljudje sploh uživajo droge pri seksu?
Eni jih uporabljajo zgolj zato, da si popestrijo spolno življenje, da si povečajo spolni užitek. Nekateri jih uporabljajo, da izživijo nekatere spolne prakse (fetiše), ki jih brez drog zaradi moralne zavore ne bi, spet tretji jih uporabljajo, da se pri seksu bolj sprostijo, da so npr. lahko prvič seksali v pasivni vlogi.
Z drogami uporabniki lažje izživijo stvari, ki so tako ali drugače že v njih. To ne pomeni, da človek vzame neke droge in dela stvari, ki jih drugače v življenju ne bi počel. To, kar naredi pod vplivom drog, je že v njem, vendar si v treznem stanju tega ne upa ali pa ne dovoli izživeti. Skupno tem drogam je, da ojačajo spolni užitek, povečajo občutenja pri seksu, povečajo čutnost. Četudi je pri gejih veliko »tehničnega« seksa, se mi zdi, da imajo tudi neko željo po nežnosti, čutnosti. In to je to, kar ti te droge dajo; te zmehčajo, odprejo, naredijo situacijo bolj čutno.
Te droge torej osebo odprejo, jo naredijo komunikativnejšo, bolj zaupljivo. Ali lahko potemtakem kot razlog za uporabo drog pri seksu razumemo tudi omogočanje občutenja bližine, intime, ki se je s pojavom geosocialnih aplikacij, kot so Grindr, Hornet, Scruff, nekako umaknilo v ozadje?
Mislim, da ja. Vidi se, da ljudem manjka neke bližine, kontakta, medčloveške povezanosti. Tega je vse manj in manj. Bližina človeka je temeljna potreba sesalcev, človeka pa sploh. Zdi se mi, da te droge dejansko pridobivajo na pomenu tudi zaradi tega manka. Kljub temu da gre lahko za povsem tehnični seks, je tako lahko komponenta povezanosti naenkrat zelo močna. Ta odprtost sebe drugemu pa je lahko tudi problem, saj to ni stvar, ki bi jo človek počel kar z vsakim. Da se človeku odpreš, mu moraš zaupati. Nek connection mora biti, da se vzpostavijo povezave. Pod vplivom drog se te povezave ustvarijo nekoliko bolj zlahka. Pride lahko do zavedanja, da seksaš s človekom, s katerim drugače nikoli ne bi, in da ti je bilo zelo lepo, ko si se mu na energetski ravni odprl, čeprav brez drog vajini energiji nista ravno kompatibilni.
Pa je ta občutek pristen ali gre za navidezno bližino?
Ne, jaz mislim, da je občutek pristen. Ljudje imamo naravne zavore pri tem, kateremu človeku se bomo odprli in kateremu ne, na drogah pa te zavore popustijo. Kemseks je čisto v redu fenomen, v resnici ne vidim, da bi bilo kaj narobe z njim, ampak se mi zdi pa zelo pomembno in dobro, da se te stvari uporabljajo v kontekstu z ljudmi, ki jih poznaš, s katerimi si si tudi izven seksualnega konteksta blizu. Z ljudmi, ki jih imaš rad.
Če se dotakneva teme o zmerni uporabi drog. Kdaj pravzaprav lahko govorimo o zmerni uporabi drog in kdaj zmernost preide v neko problematično uporabo?
Tu je treba gledati ne toliko na harm reduction (zmanjševanje škode, op. p.), ampak na benefit maximization (maksimizacija koristi, op. p.) uporabe drog, kar ne pomeni, da imaš korist samo v trenutku, ko droge uporabljaš, ampak da droge uporabljaš na način, da je tvoje življenje boljše. Ob pojavu ekstazija so ljudje govorili o rekreativni uporabi. Če za primerjavo uporabimo tek: ko rekreativno tečeš, si po teku zadovoljen, tvoje življenje je zaradi tega boljše. Enako je pri rekreativni uporabi drog: ko droge uporabljaš v takih količinah, tako pogosto in v takih kontekstih, da se po tem bolje počutiš, je tvoje življenj s tem boljše. Ko npr. za vikend prakticiraš kemseks, si potem v ponedeljek malo »švohotnejši«, po tem pa je tvoje počutje v naslednjih tednih boljše. Problem te rekreativne uporabe drog je, da ljudje ta termin uporabljajo preveč lahkotno. Če se ti vsak vikend cel vikend zadevaš, potem to ni več rekreativna uporaba. Takšna uporaba drog bo prej ali slej začela škodljivo vplivati na tvoje vsakdanje življenje. Vedno se je treba vprašati (pri vseh substancah, ki jih uporabljamo, ne samo pri prepovedanih drogah, tudi pri alkoholu, tobaku, kavi, čaju, pri vseh stvareh, ki nam po malem spremenijo razpoloženje) ali je moje življenje po tem boljše. Ko vidiš, da ti droge ne koristijo več, temveč da začnejo slabo vplivati na tvoje počutje in delovanje, takrat ti sama substanca sporoča, da je bilo preveč, da sta količina in pogostost uporabe dosegli plató. V praksi se problemi pričnejo kazati, ko čez teden postaneš preveč depresiven, utrujen, stvari ti nehajo biti zanimive, ne da se ti početi drugih stvari, odpoveš druženje s prijatelji ipd. Če je bilo drog preveč, če se ga »navlečeš« na GHB-ju, kar se lahko zgodi precej hitro, ker si utrujen ali depresiven, namesto da bi šel čez dan spat oz. da bi za vikend počival, hitro ugotoviš, da se s substancami da regulirati razpoloženja, tako da si »skoz v redu«. Vsake toliko se je treba vprašati tudi, kdaj sem nazadnje seksal v treznem stanju.
Nekateri poročajo tudi o tako imenovanem downsideu, ko naslednji dan pridejo faza depresije, občutek sramu, moralni maček, ker so prakticirali spolne prakse, ki jih drugače, trezni, ne bi, ali pa so seksali brez kondoma ipd. Zakaj prihaja do teh občutkov?
Kar se mi zdi izjemno pomembno izpostaviti, je, s kom in v kakšnih okoliščinah človek prakticira kemseks. Ljudje si sami postavimo neke meje in omejitve, ki jih upoštevamo, ker naj bi nekaj bilo prepovedano, ker so nas tako naučili, ker družba tega ne sprejema. Enako je tudi pri spolnih praksah; določenih ne prakticiramo ravno iz teh razlogov. Pod vplivom drog te zavore popustijo. Takrat se izživimo, vstopamo v prakse, v katere smo si želeli vstopiti tudi trezni, a zaradi prej omenjenih zavor nismo nikoli poizkusili. Po izživetju teh praks lahko nastopi moralni maček: »Fak, kaj sem naredil?!« Ta moralni maček je še toliko hujši, ker so serotoninske zaloge zaradi drog izpraznjene in je crash res lahko zelo hud, še posebej če nimaš takrat nikogar, s komer bi se lahko o teh zadevah pogovarjal. Če to delaš s prijatelji, s katerimi si si že tako blizu, jih potem pokličeš in predebatiraš, kaj si včeraj počel, pa ti prijatelj reče: »Ma, ne sekiraj se, sej veš …« in to je lahko povsem terapevtska izkušnja, saj vidiš, da lahko to narediš, da si se imel dobro, da so se drugi imeli dobro in da je izkušnja lahko osvoboditev, ker lahko živiš, kot tebi paše. Če pa se to zgodi v drugačnem kontekstu, ko nimaš nikogar, s komer bi se pogovoril, in si sam s svojim moralnim mačkom, takrat pa pride do težav. Potem se zgodi, da z namenom, da te težave prebrodiš, shendlaš, ponovno uporabiš drogo, se ponovno zadeneš. Zadeneš se zato, da izživiš tisti del, ki ga drugače ne bi, in potem še zato, da pohendlaš svojega moralnega mačka. In potem pride spet torek, ko je moralni maček še dvakrat hujši, ker si vse skupaj naredil še enkrat. Vedeti je treba, da »kar gre gor, gre tudi dol«. Če se ga cel vikend zadevaš, je normalno, da boš potem do srede slab. Resnično je treba iti čez cel val, da potem lahko potegneš črto in ugotoviš, kaj so bili plusi in kaj minusi izkušnje, česa je bilo malo preveč in kako bi raje to naredil naslednjič. Če pa si pri tem downsideu pomagaš s substancami, v resnici nikoli ne občutiš realnosti, kaj ti je vikend dejansko dal, v dobrem in slabem smislu. V pogovoru s prijateljem sva debatirala in je rekel: »Ko smo mi žurali, smo bili navajeni, da smo bili po žuru slabi, »zmačkani«. Takrat ni bilo benzotov. Ko si se spočil, si bil spet v redu. Zdaj, ko gledam te generacije, pri njih sploh ne obstaja opcija, da bi šli ven brez benzotov.« Zdajšnje generacije zelo težko prenašajo nelagodje, neugodje. Navado imajo, da nekaj dobijo ali vzamejo, da tega ne občutijo. Hitro se naučijo, da se z GHB-jem da regulirati mačka. Če to postane navada, se hitro zgodi, da ga začneš uporabljati tudi med tednom.
V primeru težav s kemseksom se uporabniki lahko obrnejo tudi nate v obliki terapevtskega svetovanja, ki ga izvajaš pri DrogArtu. Se tovrstnega svetovanja poslužuje veliko število uporabnikov?
Ne, zaenkrat presenetljivo malo, kar je zanimivo.
Morda zaradi pomanjkljivih informacij, na koga se lahko obrnejo?
Ne vem, zakaj. Vem, da se stvari v Sloveniji dogajajo in da ima veliko ljudi težave s kemseksom. Veliko je tudi odvisnosti od GHB-ja. Težko pa pridejo po pomoč in priznajo, da majo problem. Mogoče ne vedo. Vprašanje pa je tudi, koliko si sami priznajo, da dejansko imajo problem s tem. Zanimivo je, zakaj si nekateri, ki imajo težave z drogami, to lažje priznajo, populacija, ki prakticira kemseks, pa ne. Uporabniki kemseksa so sicer ljudje, ki so socialno vključeni, ki so dokaj uspešni, ki jim življenje še »laufa«. Imajo službe, ki navzven delujejo ok, in ni potrebe, da bi karkoli spremenili. Običajno ljudje poiščejo pomoč zaradi uporabe drog, ko jim kaj zaškripa. Pri kemseksu pa ne. Prepričana sem, da ljudje po pomoč ne prihajajo tudi zato, ker nimamo dovolj dobro razvitega servisa za uporabnike. Več bi morali govoriti o teh stvareh, da bi ljudje to tudi prepoznali: »Shit, tole se pa meni tudi dogaja, pa ni najbolj v redu.« Vsak pri sebi hitro ve, da nekaj ni v redu. Ampak vprašanje je, koliko si to priznamo in kakšno pomoč bi ljudje potrebovali. Če bi uvedli PrEP, bi bil to odličen kanal, kako priti do ljudi. Ob rednem testiranju, ki je pri PrEP-u obvezno, bi bilo na voljo tudi svetovanje.
Prej si omenila GHB/GBL, za katerega bi lahko rekli, da sodi med najbolj problematične droge, saj lahko hitro pride do predoziranja, ki vodi v komo ali celo v smrt. V Veliki Britaniji temu pravijo padec v »stanje G-hole«; ko nisi več psihično prisoten, pri čemer se odpira vprašanje konsenza (privoljenja v seks z nekom). Če se seks z nekom, ki je v stanju G-hole, nadaljuje, je to potem še sporazumen seks ali gre tu že za posilstvo? Kdaj in če sploh lahko rečemo, da seks na kemseks partiju ni več sporazumen?
Ta meja je zelo tanka. Glede same telesne nedotakljivosti sem kar rigorozna. Če človek ni čisto pri sebi in ne more jasno izraziti strinjanja ali nestrinjanja, je to smatrano za NE. Seks z osebo, ki je na pol zaspala, ki kinka, je že lahko zloraba. Vprašanje je tudi, kako ljudje to dojemajo. Ker takrat, sredi noči, in the heat of the night, so te meje zelo zabrisane. Vedeti pa moramo, da je treba imeti jasen konsenz glede seksa. Pomembno je tudi človekovo počutje naslednji dan. Če se ljudje na zabavi poznajo, so prijatelji, se naslednji dan lahko o vsem pogovorijo: »Ej, to pa meni ni bilo ok zadnjič, se ne počutim dobro ob tem.« Če pa so to ljudje, ki jih vidiš prvič in zadnjič, niti nimaš te opcije, da bi se z njimi pogovoril. Ne le konsenz, tudi uporaba kondoma je lahko vprašljiva. Če smo popolnoma odkriti, je v resnici dosledna uporaba kondomov v kontekstu zabave s kemseksom, ki traja celo noč, še kar nepraktična stvar. Vemo pa, da gre pri kemseksu za dlje časa trajajoč seks, kjer bi si aktivec moral redno menjati kondome. V takih kontekstih o zadevah, kot je PrEP, sploh ne bi smeli debatirati, ali ja ali ne. Je pač JA! Sploh v kontekstu PrEP-a, ko hodijo ljudje na redna testiranja na vsake tri mesece. Ne razumem, po vsej logiki, zakaj se o tem sploh še pogovarjamo. Razlog, da se to pri nas ne uporablja, vidim izključno v nekem moralnem predsodku.
So bile v prvo raziskavo o kemseksu leta 2015 vključene tudi osebe, ki živijo s hivom? Podatki v študiji o kemseksu, ki je bila izvedena v Londonu, namreč poročajo, da kar tretjino uporabnikov kemseksa predstavljajo osebe, ki živijo s hivom in droge uporabljajo predvsem, da v danem trenutku pozabijo na svoj hiv status in se na ta način bolj sprostijo.
Ja, v raziskavo so bili vključeni tudi ljudje, ki živijo s hivom. In tudi nam so povedali, da se zato ker živijo s hivom, brez drog težko sprostijo pri seksu. Na drugi strani pa so tu tudi osebe, ki ne živijo s hivom, a imajo tako močan strah pred njim, da drugače sproščenega seksa sploh ne morejo imeti. Pod vplivom drog se osvobodijo tega strahu in prvič sproščeno seksajo. En uporabnik je povedal, da ko se je okužil s hivom, je bila to na nek način osvoboditev, ker ga ni bilo več strah in mu za to ni bilo treba več skrbeti. Strah pred boleznimi, sploh pred hivom, je pri MSM povzročil svojevrstno dojemanje seksa. Droge so bile pri MSM tudi način pobega od hiva. Ljudje so se samo tako zares sprostili in si dovolili sproščeno seksati. Ljudje se držimo nazaj in si postavljamo zavore, le-te pa prej ali slej popustijo in takrat pridejo na dan stvari, v katere se spustiš, ki so zares tvegane, zgolj zato ker si tega prej nisi dovolil.
Zadeve je vedno treba reševati pri vzrokih, ne očitati: »Kemseks, kako je to grozno, glejte, koliko je hiva, kaj zdaj počnejo, oh, kako grozno in neodgovorno.« Vprašati se je treba, zakaj je temu tako. Psihiatrična stroka je homoseksualnost šele v 80. letih črtala iz DSM (Diagnostični in statistični priročnik duševnih motenj, op. p.), ki jo je označeval kot mentalno bolezen. Osemdeseta, veš, kje je to. To je 30 let nazaj. To ni nič, tega se nekateri še dobro spominjamo. Na to tudi ne smemo pozabiti. Vse skupaj moramo normalizirati do te mere, da se o tem sploh ne bomo več pogovarjali.
Problematiko kemseksa je zaznalo tudi Ministrstvo za zdravje, ki je podprlo triletni program, ki je nastal na pobudo društev Legebitra, DrogArt in Škuc, katerega namen je zmanjševanje škode pri uporabnikih kemseksa. V programu tudi aktivno sodeluješ. Nam zaupaš, kje vidiš prednosti programa in kaj si lahko od njega obetamo?
To je res zelo dobra stvar. S tem programom se je v Sloveniji začelo tudi bolj jasno govoriti o kemseksu. S spletno stranjo www.kemseks.si, s pogovori, z raziskavo, s kulturnim pregledom itd. se bodo ljudje začeli zavedati, kaj se dogaja in da imajo mogoče problem na tem področju. To je le prvi in zelo pomemben korak – osveščati in ozaveščati ter konec koncev ponuditi pomoč tistim, ki jo potrebujejo in do sedaj niso vedeli, na koga se lahko obrnejo z vprašanji.
Nekateri so skeptični, češ da bolj ko govorimo o kemseksu, bolj ko vstopamo z njim v javni diskurz, bolj bomo kemseks normalizirali in se bo število uporabnikov kemseksa povečalo. Je ta strah upravičen?
Seks je nekaj normalnega in to, da ljudje odprto živijo svojo seksualnost, je nekaj najbolj normalnega, kar lahko obstaja. Nenormalno je to, da o tem ne govorimo. Nenormalno je, da smatramo seks kot nekaj nenormalnega. Vse, kar se zgodi, vsa tveganja, ki obstajajo, vsi ekscesi, ki se dogajajo, se zgodijo prav zaradi te dolgoletne represije normalnosti seksa kot nekega užitka, ki ga človek ima. O seksu premalo govorimo nasploh. Mladi se v šoli o tem niti z učitelji ne pogovarjajo kaj dosti. Vsak 8-letnik pa ima, ko pride na internet, na razpolago vse možne porniče, kar jih obstaja. Večina otrok dobi spolno vzgojo prav iz pornografije, kar je po mojem mnenju res katastrofa. Treba je vzeti stvari take, kot so. Zmotno je misliti, da če o tem ne bomo govorili, tega ne bo ali bo tega manj. S tem se resnično ne strinjam. Tudi pri drogah je podobno. Droge pač so, obstajajo, in prohibicija je naredila veliko več škode kot pa koristi. Če se z mladimi ne pogovarjamo o drogah, še ne pomeni, da jih ne bodo jemali. Problem je samo v tem, da jih bodo jemali sami, po svoje, se bodo drug od drugega učili, na kakšen način droge uporabljati, kar pa nikoli ni najbolje. Dosti bolje bi bilo, če bi imeli neke starejše, pametne, izkušene ljudi, ki bi jim rekli: »Ok, vidim, da te zadeva zanima, takole se to varno počne.« In enako je pri seksu. Konec koncev, če pogledamo reklame in kaj se v njih poudarja, v današnji kulturi na vsakem vogalu vidiš hiperseksualizirane oglase. Na eni strani imamo popolnoma dostopno pornografijo, na drugi strani pa o tem ne smemo govoriti, da ne bomo pokvarili otrok.
Za konec omeniva še, kam se uporabniki kemseksa lahko obrnejo po pomoč/pogovor, če menijo, da jim nadzor nad uporabo in pogostostjo uhaja iz rok.
Vedno se lahko obrnejo na našo svetovalnico DrogArt, ki deluje po konceptu psihoterapije zmanjševanja škode. Svetovanje je anonimno, tako da ni potrebna nobena identifikacija. Prav tako je anonimno in brezplačno svetovanje na voljo tudi na Legebitri. Res bi pozvala vse, ki se jim kakor koli zdi, da imajo težave s kemseksom ali da so jim stvari malce ušle izpod kontrole, da poiščejo pomoč, saj je na ta način zares lažje najti pot iz težav.
*(Mina Paš je soustanoviteljica Inštituta Zajčja luknja ter članica Slovenskega društva za integrativno psihoterapijo in transakcijsko analizo (SINTA) in Evropske zveze za psihoterapijo (EAP).)
Program “Kemseks: Zmanjševanje tveganj povezanih z uporabo drog in spolnostjo med MSM” financira Ministrstvo za zdravje Republike Slovenije in Mestna občina Ljubljana.
