Lean (kodein, zmešan s spriteom), percs, oxys (sintetični opiat) in benzodiazepini, psihoaktivne substance z depresorskimi učinki. Krivdo za rast porabe teh substanc v obdobju po letu 2010 lahko kaj hitro obesimo omenjenemu glasbenemu žanru in njemu pripadajoči subkulturi.
Tako kot 60-ta predstavljajo zlata leta uporabe psihedelikov, predvsem LSD. Ljubezen, mir in Woodstock s soundtrackom psihedeličnega rocka. Redko ob tem pomislimo tudi na pacifistično gibanje, ki je vzklilo proti ameriškemu imperialističnemu vojevanju v Vietnamu, upor mladih proti kapitalističnemu spodbujanju individualizma in njihovo iskanje nove interpretacije sveta. Kokainska 80-ta, pospremljena s porastom uporabe heroina v zahodnem svetu; estetika Trainspottinga, padec Berlinskega zidu in kontrast med disko-štancami in zasanjanim, počasnim post-rockom v poznih 80-ih. Do porasta v uporabi heroina pa ni prišlo zaradi pojava omenjenega odvoda rocka, temveč zaradi vpada masovnih količin poceni heroina iz Pakistana. Tam pa se je pojavil zaradi velikega števila afganistanskih beguncev, ki so pred civilno vojno v domači državi bežali v sosednji Pakistan, obenem pa so se preživljali kot pridelovalci maka in predelovalci le-tega v zloglasni opiat. Tako so se z obrtjo in substanco seznanili pakistanski domačini, odstotek populacije zasvojenih s heroinom v Pakistanu pa ni močno zaostajal za Veliko Britanijo in ZDA, kjer je bilo zasvojenih posameznikov največ. Razvidno je, da povezave med glasbeno srenjo, njej pripadajočo subkulturo in trendi v uporabi psihoaktivnih substanc ne moremo uporabljati tako rigidno. Če se pojasnjevanja lotimo tako, lahko hitro zaključimo, da obstoj veselic in prevladujoč sentiment v narodnozabavnih napitnicah povzročata slovensko naklonjenost pitju alkohola. Tu seveda ne izpodbijamo dejstva, da glorifikacija in romantizacija uporabe katerekoli substance ne pripomore k normalizaciji konzumiranja le-te.
O tem, kaj in kako nam o benzodiazepinih sporočajo ustvarjalci na področju sad rap/emo rap glasbe in njenih odvodov, smo začeli v večji meri razmišljati v letu 2017, ko je zaradi predoziranja s Xanaxom in fentanilom umrl svetovno znan ustvarjalec Lil Peep. Leta 2018 se je poslovil Mac Miller, leta 2019 pa Juice WRLD. Vsem trem sta skupni tako širša žanrska pripadnost kot smrt zaradi predoziranja z benzodiazepini in opiati. Producent Clams Casino, ki je tesno sodeloval z dvema od zgoraj naštetih ustvarjalcev v letih razcveta, je za najbolj odmevnega pionirja tega preobrata v hip-hop glasbi označil Lila Wayna. Ta je začel v svoja besedila vključevati droge, ki pred tem v njih niso bile prisotne. Spremenil je tudi narativnost – pred tem je prevladovala izpoved preprodajalca drog, ki izhaja iz časov epidemije cracka v 80-ih letih prejšnjega stoletja. Ta se je razplamtela zaradi prihoda velikih količin kokaina iz Južne Amerike, Reaganove v sistemski rasizem močno vkoreninjene politike, ki je marginalizirano afro-ameriško skupnost potisnila v preprodajo kot način preživljanja. Svojo klofuto je primazala tudi Reaganova vojna proti drogam, ki je pustila neizbrisljiv pečat na marginaliziranih nižjerazrednih skupnostih in jih do danes ohranila kot glavno prizorišče preprodaje. Lil Wayne pa se – nasprotno – postavi v vlogo uporabnika substance in prav s tem se pojavi dobro zabrisana meja med opozarjanjem na bedno realnost opioidne krize in glorifikacijo uporabe depresorjev.
Severnoameriška opioidna kriza se je pričela zaradi zdravniškega ’predpisovanja “na veliko’’ močnih sintetičnih opiatov za raznorazne poškodbe. Veliko vlogo v poglabljanju in oteževanju opiatske krize so odigrali prav benzodiazepini, ki se jih je zaradi pritiskov in prevlade farmacevtske industrije prav tako nekontrolirano predpisovalo za blaženje anksioznosti in insomnije. Industrija, katere del je v lasti vlade, v veliki meri kontrolira zdravstveni sistem. Združene države in Kanada so se kar naenkrat soočile z veliko maso pripadnikov srednjega razreda, ki so zaradi neodgovorno predpisanih zdravil razvili odvisnost od opiatov. ZDA predstavljajo 4 % svetovne populacije, tamkajšnji prebivalci pa porabijo nekaj več kot polovico vseh protibolečinskih zdravil in zdravil, ki spreminjajo razpoloženje, kot tudi nekaj več kot polovico prepovedanih psihoaktivnih substanc. To se – glede na to, da je to država z najbolj zevajočim prepadom med najbogatejšimi in revnimi ter izjemno slabo socialno ureditvijo – ne zdi naključje.
Poleg življenja v družbi, ki prestaja brezupno opioidno krizo, so se generacije sad rapa (tudi drugod po svetu) znašle med dvema gospodarskima krizama, vedno vztrajnejšim zniževanjem življenjskega standarda, stanovanjski krizi, negotovosti glede zaposlitve in rastoči podnebni krizi. Morda tudi s tem lahko povežemo ugotovitve mnogih raziskav, v katerih najdemo podatek, da je pojav tesnobe in drugih duševnih težav med mladimi med letoma 2010 in 2018 močno narastel. Prav tako je potrebno izpostaviti vplive pandemije covida-19 (čeprav je ta nastopila po razcvetu sad rap/trap scene); med pandemijo je bilo moč opaziti porast nespečnosti, depresije, posttravmatske stresne motnje in anksioznosti. Vse to lahko pripišemo povečani negotovosti glede zdravja, preživetja, smrti bližnjih zaradi bolezni in socialnemu distanciranju, ki je marsikomu, če ne celo vsakemu posamezniku do neke mere povečal občutke osamljenosti in izoliranosti. Mnogi so prav zaradi tega med pandemijo ponovno začeli posegati po benzodiazepinih in sorodnih substancah, zato nekateri poročajo celo o ’’epidemiji znotraj epidemije’’ zaradi porasta uporabe in odvisnosti od benzodiazepinov.
“I used to wanna kill myself / Came up, still wanna kill myself / My life is going nowhere / I want everyone to know that I don’t care.” – Lil Peep, “OMFG”
Nekako niti ni vprašanje, zakaj bi mladi ustvarjalci, odraščajoči in živeči v prej opisani družbi, posegali po izjemno enostavno dostopnih substancah, ki imajo sedativne, relaksacijske učinke, ki predvsem zavirajo anksioznost, zabrišejo in zmanjšajo čustvovanje. Apatičnost in nihilizem sta prepoznavni vsebinski figuri v žanru glasbe, o katerem govorimo, jasno se izražata v zgornjem navedku. V večjih količinah pa substance povzročajo navale dopamina, dobrih občutkov in izbris spomina. Neželene učinke benzodiazepinov predstavljajo iluzije o treznosti in nezmožnost inhibicije, ki pogosto vodijo v rizično vedenje, prav tako povratna anksioznost po prenehanju delovanja, ki vodi v ponovno uporabo. Marsikdo se verjetno spominja pogostih memov na to temo, na primer ’’Ko se po blackoutu zbudiš nag v supermarketu, ko te iz njega vleče 5 policajev’’, ki precej dobro povzemajo ekstremne učinke jemanja večjih količin benzodiazepinov in so obenem postali integralen del simbolizma spletne drug meme kulture. V najslabšem primeru, ki pa je obveljal kot razlog smrti emo rap legend – zaustavitev dihanja. Velik riziko jemanja benzodiazepinov pa predstavljajo ti, ki so kupljeni na črnem trgu – velikokrat so sprešani v obliko Xanaxov, ni pa nujno, da vsebujejo alprazolam; lahko vsebujejo drug benzodiazepin (npr. klonazepam), ki je bolj potenten in prej povzroči predoziranje. Prav tako so v severnoameriškem svetu lahko cuttani s precej bolj potentnimi in nevarnimi substancami, kot je fentanil. Zato je testiranje substance v primeru, da se odločimo za uporabo, nujno. Veliko tveganje predstavlja tudi mešanje benzodiazepinov z drugimi depresorji: alkoholom, opiati, prav tako je smrtno nevarno mešanje s ketaminom. Do zapletov lahko pride zaradi iluzije treznosti, ko se oseba doživlja kot trezno in se kaj hitro zgodi, da užije eno od substanc, ki so v interakciji z benzodiazepini izjemno nevarne. Odvisnost od benzodiazepinov po redni uporabi nastopi hitro, k čemur prispevata kompulzivno redoziranje in povratna anksioznost po izrabi učinka. Odtegnitvena kriza je po poročanju uporabnikov ena najhujših; vključuje vse od abdominalnih krčev, paničnih napadov, izgube libida, omotičnosti, anksioznosti do glavobolov. V najhujših primerih lahko nenadno prenehanje uporabe vodi do epileptičnih napadov, psihoz, zmedenosti in skupka simptomov, ki vključujejo močno povišana srčni utrip in krvni tlak, tresavico, potenje, halucinacije in intenzivno razdražljivost. Če substanco uporabljamo že dlje časa, je nujno, da se prenehanja lotimo s podporo in vodenjem strokovnjakov. Še več informacij o benzodiazepinih in zmanjševanju škode najdeš tukaj: https://www.drogart.org/droge/6196/benzodiazepini.html
“Made a deal, never set you free / Dance with the devil in a flowered dress / Solitude in a cuckoo’s nest…Running from myself / So I run into the night” – Yung Lean, Low (2020)
Ko smo vzpostavljali začetek tovrstnega kreiranja besedil znotraj žanra, smo omenili vzpostavitev zabrisane meje med kritičnim izpostavljanjem bede opiatske krize in glorifikacije zlorabe substanc. V svetu negotove prihodnosti in stalno ter vztrajno grozečih kriz se mladi znajdemo v limbu neprestane anksioznosti in občutka izpraznjenosti. Era sad rapa ali emo rapa izzveneva, medtem ko realnost, na katero dotična muzika odgovarja, zagotovo ostaja. Potrjujemo začetni dvom: težko rečemo, da določen žanr in subkultura, ki koraka z njim, narekujeta trende v prekomerni uporabi določenih substanc. Umetnost od nekdaj zgolj odseva realnost družbe, kamor spada tudi uporaba substanc. Kljub temu pa se moramo zavedati, da kjer se umetniški izraz, ki sicer omogoča očiščenje in razbremenitev preko naslavljanja bede, zaključi, lahko nastopi skupnost, v kateri živimo, naš ožji krog prijateljev, organizacije, ki nudijo psihosocialno podporo, ali družinski krog, v katerem iščemo podporo in prostor za naslavljanje občutkov brezupa. Kljub temu da je jasno, da poseganje po downerjih v tem kontekstu diktira težnja po samomedikamentalizaciji, blaženju občutkov brezupa, anksioznosti in izpraznjenosti, benzodiazepini –ironično – zaradi svojega delovanja še močneje usekajo nazaj z istimi občutki. Umetnost v vseh oblikah jemljimo kot medij, ki problematizira, in ne kot how-to priročnik za reševanje težav, ki jih naslavlja.
Avtorica: postpospravla
