Ku*ac, seveda jih ne morem vreči stran, ker je moj karakter deformiran zaradi zlorab in travm, skozi pomembna leta odraščanja so nastavila mojo osebnost na frekvenco, ko ne morem ničesar vreči stran.
Trenutno živim v hiši, ki zavzema številko dvaindvajset med mojimi selitvami, in to odkar živim na svojem. Nepomembnem podatek sicer, ampak želel sem samo izpostaviti, kako težko je biti ’’horder’’, če imaš za sabo toliko selitev. Pohvala meni, da sem uspel količino svojih stvari skrajno znižati. Zadnja selitev, pri kateri sta mi nesebično, in po mojem mnenju nezasluženo, pomagali strokovna delavka DrogArta in njihova prostovoljka, je selitev potrebovala zgolj dva prevoza nabito polnega osebnega vozila. Mogoče se za ene sliši veliko, ampak za nekoga, ki je pred dvema letoma potreboval dva kombija za prevoz svojih stvari, je to osebna zmaga. Preden nadaljujem, naj še izpostavim dogodek med selitvijo …
Medtem, ko je avto s prvo polovico prtljage potoval do mojega novega prebivališča, sva s prostovoljko delala na tem, da zmanjšava prostornino druge ’’runde’’. V veliki leseni škatli, v katero bi lahko vsak sociopatski morilec pospravil svojo žrtev, sva naletela na mojo cimro – miško, ki mi je pila živce zadnjih šest mesecev. Res je je*a, ko zagledaš miš, ampak zaradi alkoholizma oziroma krize brez njega ne veš, ali je res živa ali zgolj posledica odtegnitve, delirija.
Po mojem močnem nemožatem kriku sva miško izpustila na prostost. V mislih sem imel, jaz začenjam novo življenje, daj ga še ti…
Kajti nova selitev se je odvila petega marca ob mojem (zaenkrat) zadnjem prihodu iz psihiatrične bolnišnice… Preden nadaljujem s pisanjem… ’’Spokam’’ svoj vrat, glavo nagnem skrajno v levo in desno in ’’spoka’’ tako čudovito ter glasno, da lahko nadaljujem s pisanjem… Random.
Tako je. Čeprav ste lahko naleteli na moje zapise vsak mesec, teh nisem oddal že mesece, kajti nazadnje, ob poškodbi reber in s steklenico gina v roki, sem januarja pokril s svojimi zapisi naslednje štiri mesece. Koledar mi v zgornjem desnem kotu kaže, da smo ravnokar stopili v junij, tako da je že f*cking čas, da napišem nekaj, kar bo zajelo moje aktualno življenje.
Skratka, proti koncu meseca februarja sem se odločil, da je alkohola dovolj in sem se v hudičevo neurejeni sobi zabubil na svojo posteljo z namenom, da se ’’spucam’’ alkohola brez pomoči. Prvih dvanajst ur je minilo dokaj OK, zadnjih šest mesecev večno prisotna vinjenost je minila, na postelji sem obležal in čakal na nov dan. F*ck that. Drugo jutro se je začelo trpljenje, prehod z dveh litrov žganja na popolno nulo se je izpelo tako, da sem se tresel huje kot Papež Janez Pavel II. pred svojo smrtjo, pismo, tako močno, da nisem mogel držati v rokah kozarca vode, brez da ne bi pol vsebine tega pristalo na tleh. F*cking shit, še vode ne morem spiti…
Da ne zgubljamo besed o cigaretih, zjutraj sem prižgal prvega in preživel naslednjih 40 minut na wc-ju, objemal Špelo (WC školjko) in zbruhal še preostanek žolča. Btw, žolc je lepe barve, rumeno-zelene. Na hitro me je spomnil na scene iz risanke Tabaluga.
Po štirih dnevih tega pekla, ko me noge niso bile sposobne držati pokonci in nisem bil sposoben zaužiti hrane ali tekočine, sem se odpravil v pritličje hiše, da cimra prosim za cigareto, saj sem sam ostal brez že pred dnevi. Bežno se še spomnim, kako sem potrkal na njegova vrata in njegovo roko, ki mi je nakazala, da naj stopim naprej, ko je…
… ko je slika postala črna in se ponovno zavem nekje med bolnišnično belimi stenami, ah, shit, v bolnišnici sem. Mlada zdravnica je pogledala nad moje zavezano telo in vprašala, kako mi je ime. Navada je železna srajca, pravijo, tako da sem zgolj zamomljal: ’’Domov, domov želim.’’ Ignorantski nasmeh zdravnice in ponovno tema… Naslednjič se zavem, ko z mano govori druga zdravnica, z naporom pogledam okoli sebe in dojamem, da sem v sprejemni pisarni psihiatrične bolnišnice. ’’Ne, f*ck, ne, domov hočem.’’ Kratek smeh zdravnice in zopet sem ostal brez moči in zavesti. Naslednji kader je na hodniku zaprtega moškega oddelka. Sh*t, ne bo mi uspelo priti domov. Nekdo mi pod nos pomoli dokument za podpisat, s katerim se strinjam s hospitalizacijo. F*ck no, kimam in ponovno izpostavim, da želim domov. Kajti v moji glavi se je prižigal alarm, čez tri dni je DSP, če ne boš poravnal najemnine, boš na cesti, moraš nazaj domov. Ku*ac je to pomagalo, iz vozička sem se omotičen premaknil do pisarne na oddelku, bežno se spomnim, da sem se preoblekel v preveliko pižamo in padel v dodeljeno posteljo. Izkušenemu odvisniku je v glavi ostal odmev zdravstvenega tehnika, ki je rekel: ’’ Če bo kriza prevelika, ti je zdravnica predpisala Apaurine in jih pridi iskat.’’ Aroganten in prepričan, da njihove pomoči res ne potrebujem, sem zaspal. Jap, tam nekje ob drugi uri zjutraj sem se zbudil in v trenutku bil buden kot sova na drevesu tam nekje zunaj, ušesa in očesa napeta, telo se je treslo in mišico nategovalo. F*ck, f*ck. Odmev me je hitro opomnil, da lahko dobim tableto in stežka sem se spravil do pisarne, kjer sta dežurala mlada tehnika. Moje zamomljane besede so jim nakazale, da potrebujem tableto, in po zaužitju sem se odpravil nazaj v posteljo. Mislim, da sem do jutra še enkrat šel iskat tableto, nisem čisto prepričan, saj so prvi dnevi hospitalizacije močno megleni.
Naslednji dan sem brez pregovora podpisal listino, da se strinjam s svojo hospitalizacijo, saj je vsakemu bedaku bilo jasno, da sem v stanju, ko res pripadam tja. V štirinajstih dnevih bivanja v dotični bolnišnici sem dvakrat potoval na najbližjo urgenco, saj se je skozi krvne in ostale preiskave ugotovilo, da sem uspel pridobiti ledvične kamne, visok utrip/pritisk, uničil jetra in za češnjo na vrhu še kronično vnetje slinavke. Bravo jaz. Stupid mother f*cker.
(se nadaljuje..)
Till next time.
odKRIT.
V kolumni so izražena mnenja in stališča avtorja, ne nujno stališča, mnenja zaposlenih ali Združenja DrogArt.
