Dneve zaključujem z mislijo na samomor, zbujam se z idejami kako to storiti. Misel na samomor je prisotna v mojem življenju od malih nog. Prvi spomin na to je bil nekje v tretjem razredu osnovne šole, ko se je doma spolna zloraba odvijala že nekaj let in so v šoli sošolci pričeli z zasmehovanjem o moji spolni usmerjenosti. Ne morete si predstavljati kako travmatično je poslušati zbadanje sošolcev, da si gej, medtem, ko te doma odrasel moški spolno zlorablja. Postavlja se vprašanje, če so tvoja čustva do fantov na mestu ali zgolj produkt zlorabe.
Še danes, v poznih dvajsetih, je to vprašanje, ki je venomer v mojih mislih. Kako točno je matematična enačba moje spolne usmerjenosti in preferenc sestavljena. Kaj od tega je posledica večletne spolne zlorabe in kaj je moj osebni produkt?
Vsakodnevno je moja glava polna teh misli. I think, da ravno to je bil razlog, da sem posegel po nedovljenih substancah. Kajti substance so izbrisale občutek krivde in mi dovolile, da sem svojo spolno usmerjenost v celoti embraced.
Zgoraj navedeno je moja verzija vprašanja, kaj je bilo prej: jajce ali kura. In to vprašanje me spremlja celotno moje življenje. Je eden glavnih razlogov zakaj je misel na samomor tako pogosta na mojem repertoarju.
In, kot sem rekel na začetku, je misel na samomor ponovno vsakodnevnik v mojem življenju. God is my witness, jaz se ne upam vreči iz bližnjega mosta, saj se bojim, da bom preživel, in bom preostanek svojega življenja živel kot paraplegik.
My ultimat wish is, da zaključim svoje življenje v nedaljni Švici. Švica je ena prvih držav, kjer je evtanizija dovoljena. Tam lahko moje življenje zaključi zdravstveno usposobljen posameznik s substanco, ki bo poskrbel, da le zaprem oči in zaspim. Brez skrbi, da bi bilo boleče in neuspelo. Namreč to je moj biggest fear, da mi ne uspe in da bom zaradi poskusa samomora živel življenje pohabljen brez možnosti končanja le-tega.
V velikih primerih se poskusi samomora končajo neuspelo s tragičnimi posledicami. V kraju, kjer sem odraščal, je živel gospod, ki je želel končati svoje življenje s pištolo, kar je pripeljalo do tega, da sem ga srečeval na ulici z veliko luknjo v čelu. Ni mu uspelo.
I’m broken. Dovolite mi, da se poslovim na način, ki bi zagotovil rezultat, ki si ga želim. Ne želim trpeti, želim le oditi iz sveta, ki me je spolno zlorabil od petega leta naprej, mi dal starše, ki so me pretepali in zlorabljali alkohol, odkar pomnim in mi posledično onemogočili uspešno in happy življenje. You fucked me up, now help me finish it. Help me die.
Until next time…
odKrit
V kolumni so izražena mnenja in stališča avtorja, ne nujno stališča, mnenja zaposlenih ali Združenja DrogArt.
______________________________________________________________________________________________________________
V kolikor se želiš pogovoriti o podobnih težavah, lahko med 19.00 in 7.00 pokličeš na telefonsko številko
01 520 9900, ki je namenjena klicem v duševni stiski.
Obrneš se lahko tudi na DrogArt Svetovalnico, kjer ti bomo svetovali glede težav, povezanih z uporabo drog, ali pa te usmerili kam, kjer ti bodo znali pomagati. Na voljo smo ti vsak delovnik od 9. do 16. ure na telefon 01 439 72 70 ali 041 730 800. Pošlješ lahko tudi elektronsko pošto na svetovanje@drogart.org.
Prav tako je na voljo veliko drugih pomoči, kamor se lahko obrneš, če imaš težave s spoprijemanjem z nastalo situacijo (npr. psihosocialna pomoč v okviru Zdravstvenega doma Ljubljana, TOM telefon za otroke in mladostnike, spletni portal NeBojSe, itd.).
