Ko odprem oči, je tokrat nekoliko drugače. Ko se z boka poskušam obrnit na hrbet, izgubim podlago pod sabo in skoraj padem v neznano praznino. Lahek srčni napad, ki ga zaradi tega preživim, me prisili, da se usedem v postelji in dodobra pogledam okoli sebe. Brez pretiravanja lahko rečem, da je moj razgled bil šokanten. Pred sabo na levi vidim zaseden pograd, na desni posteljo in moja pretežka rit prav tako sedi na zgornjem pogradu. Elegantno kot nova angleška princesa Meghan Markle se nagnem v desno in s pogledom ujamem, da pod mano miroljubno in hudičevo glasno smrči moški, ki se verjetno zelo dobro spomni dneva, ko so naznanili, da je Maršal Tito preminil.
Hitro in kar se da elegantno se vržem nazaj v pozicijo Trnjulčice in svoje misli skoncentriram na pretekli dan. What the fuck happenned?
Na žalost je slika postala kmalu kristalno jasna in moje upanje, da sem pod vplivom LSDja, je odplavalo po vodi hitreje kot razpadajoča ladja beguncev.
Šest mesecev pred tem jutrom sem bil at the point v mojem življenju, kjer sta brez šale bile možni dve opciji, life or dead. Čeprav bi at this point rade volje nalagal, kako sem sam vedno izbral možnost življenja, takrat temu ni bilo tako. Na urgentnem oddelku bolnišnic in psihiatričnih bolnišnic sem se zbujal tako pogosto, da sem vse sestre in zdravstvene tehnike poznal po prvih imenih. Količine droge, ki sem jo zaužil, so bile tako velike, da sem mini gramsko tehtnico lahko zamenjal za veliko belo kuhinjsko tehtnico, ki jo nekje doma hrani vaša mama ali babica. V tistem času sem hodil »proti luči« večkrat kot Tyra Banks na modni pisti.
However, kljub vsemu me ni pobralo in »samooklican The Walking Dead« sem še naprej živel in konzumiral vse možno as long as je moje misli pregnalo hitreje kot morkvakar Harryja Potterja. Svetovalka iz DrogArta mi je takrat iskreno, without any bullshit jasno povedala, da če se ne odločim za določen program ali komuno, naslednje pomladi ne bom uvidel.
Po mesecu odločanja in jokajočih spoznanj o sebi sem se odločil za program, kjer sem preživel šest mesecev obdan s strokovnimi delavci, ki jim bom forever hvaležen, saj sem preklemano sure, brez njih bi danes bil že mrtev.
Vendar tudi odličen kader, ki mi je bil na voljo, ’’svetek Petek’’ ni izbrisal moje odvisniške navade in kmalu sem poskrbel za manjše kikse, ki so se razvili v večje prekrške, vse dokler jim ni ’’dopizdilo’’ in so me bili tako rekoč primorani vreči na cesto.
In tako pristanemo nazaj v mojem jutru, obdanem s posteljami, zasedenimi z moškimi, ki so v letu mojega rojstva po vsej verjetnosti dobili njihovo zadnjo (naravno!) erekcijo.
Za vse tiste, ki ste ugotovili: čestitke. Za vse tiste, ki niste, naj vam ponižno povem, pristal sem v zavetišču za brezdomce. Za brezdomce!!!
Jaz, ki sem dva dni dni nazaj imel predal namenjen zgolj za svoj nakit, moram danes celotno svoje premoženje spraviti v predal in pol.
It wasn’t easy, ampak v tem wild life azilu sem preživel naslednja dva meseca. Nastanjen sem bil v enem izmed tistih zavetišč v Sloveniji, kjer ti ni bilo omogočeno zgolj prespati noč, temveč tudi preživiti dan in guess what, na voljo si mel tudi zajtrk, kosilo in večerjo. Call me Paris, because this is Hilton hotel!
Ampak dajmo šalo na stran. Dvajset something posameznik, ki ima v torbi tri različne pudre, svoje dneve preživlja z dvajsetimi ljudmi, ki so prav tako kot on pristali na cesti. Ne bom lagal, prvo nakazilo denarne socialne pomoči sem samozavestno in odločno namenil za substance, ki so mojo situacijo olajšale in zameglile za nekaj magičnih dni. Danes lahko rečem ’’hvala bogu’’ samo za nekaj dni, ker če bi me substance držale tedne, bi bil danes nastanjen pod XY mostom, kjer bi nič hudega sluteč mimoidočim prepeval Sivo pot.
Ampak droge so enkrat popustile in čeprav sem tam preživete ure aktivno preživljal v knjigah, sem pričel pogovore z ostalimi prebivalci zavetišča, načeloma s starejšimi posamezniki, ki že leta živijo na »NO BULLSHIT« ulici.
Kar sem kmalu vendar zelo nerad ugotovil je, da popolnoma vsak od nas je eno nepremišljeno odločitev ali en slab dan stran od »njihove« usode. Prav tako kot vsi mi so to nič slabega hoteči ljudje, ki jih je življenjska usoda zapeljala v ulico, kjer si sedaj vsi delimo kuhinjo in spimo en nad drugim.
Moje majhne, skurjene od drog možgane so ti ’’staroselci’’ zavetišča napolnili z mnogimi mislimi in me posledično potisnili naprej, da sem poiskal novo nastanitev in se po dveh mesecih bivanja z njimi odpravil naprej, na boljše.
Danes, mesece po tem, ko sem se odselil iz dotičnega zavetišča, se radostne volje vračam nazaj med te ljudi. Šestindvajset let na tem planetu in mislim, da nikjer nisem spoznal in bil obdan z bolj iskrenimi in dobronamernimi ljudmi. Yeah, life fucked them, ampak so ob koncu dneva kljub mojim kiksom in povzročenim sranjem še vedno tam in me ob mojem obisku iskreno pozdravijo.
Mogočna redkost v današnjem času in kljub temu, da sem vsak preživeti dan v zavetišču molil za smrt, te izkušnje danes ne bi nikoli želel zamenjati.
Till next time..
odKRIT…
PS: Now you will know, ko se Krit podpiše, to sem jaz. Brez nalaganja in lepotičenja, zgolj iskreno o moji izkušnji.
V kolumni so izražena mnenja in stališča avtorja, ne nujno stališča, mnenja zaposlenih ali Združenja DrogArt.
