V zadnjem mesecu sem začel za moje standarde pogosto kadit travo. Sicer kot pri speedu, ne morem z njo pretiravat, ker padem v paranoje ali si uspešno sprožim psihozo. Spodaj spisano sem pred kratim napisal v močni paranoji in sem se odločil, da to objavim. Rahlo komična je misel, da sem to pisal na računalniku brez interneta in shranil na USB ključek, ker sem se v tistem trenutku bal, da bo kdo prebral. Funny.
Here you go:
Torej, skadil sem tri jointe in danes je dan, ko napišem kaj po temu čutim. It’s a battle to put it simple.
Težava je, ker še vedno after all this time nisem prepričan, če mi trava sproža dejansko paranojo ali me samo prizemlji. Kajti, če opišem preprosto, se mi velikokrat zdi, da živim v vzporedni resnici, večina časa je njen tir enak dejanskem svetu, vendar so from time to time izstopanja.
I’m trying man, I really am.
Delusional. That’s the word I guess.
Ampak ni, it use to be, ampak at this point v življenju mislim, da so samo karakterni erorji. A so? Če dotičen error ne povzroča dejanske škode na soljudeh, a resnično komu škodujem?
Breaking news… Slišim cimra govoriti v kuhinji, misli mi pričnejo delati sto na uro. Kaj sem zopet zajebal? A sem tok nesposoben, da bom letu iz fleta? Son of a bitch, nisem sposoben normalnega življenja. Životariti na robo družbe še gre, v civalized svetu pa, kot se bo očitno pokazalo, ne zmorem.
God help me.
Jaks, i’m the bad guy. Aja še vedno pri temi kateri sem bil. Moram na cigaret. Coming back I think…
Nazaj…
Pač ta roka boli za popizdit, kva je to?!? Sem napisal zgoraj spisano in me že roka tok boli, da bi se najraje ulegel. Mater milo moj hrbet, ga zjebal čist s sedenjem po dnevu na speedu v isti poziciji. Yeah,to stanje je a big fucking problem. It has to go, for good. Ne morem si proviščiti niti enkrat na mesec sem danes slišal od nekoga. Ponižno se moram strinjat.
Na vse ali nič?
Težava je, da je tako težko nič, I need those three days. In by the way, zašel sem s teme. Začel sem o vzporednem svetu, ki očitno skozi t.i. napredek ne bo nikoli združen s svetom ostalih.
Slišim iz kuhinje: ’’Seveda, da posluša. Sej zdej morem zaključit. Ajde.’’ Padam v luknjo, zemlja pojej me.
Ne vem kaj točno je narobe z mano. Vsako diagnozo, ko preberem se najdem v njej. Skačem iz ene in druge, odvisno od stanja, po možnosti zaužite substance.
Torej, da povzamem. There are three big ones. Problemi.
Fixable?
God, I hope so.
Funny thing, paranoja.
Till next time.
odKrit
V kolumni so izražena mnenja in stališča avtorja, ne nujno stališča, mnenja zaposlenih ali Združenja DrogArt.
