Nisem morilec, niti približno, ampak v tistem trenutku sem si želel postati Katniss Everdeen in mu skozi okno zalučati sulico. Ni potrebno, da v srce, nisem ga želel ubiti, le onesposobiti, da ne pometa vsak prekleti dan tega dvorišča. Sem upal, ko nas je v novembru presenetil sneg, da bo to umirilo njegovo vsakodnevno ambicijo, ampak je na vso mojo žalost metlo zamenjala veliko bolj glasna lopata za sneg. Ob pol sedmih zjutraj, ljudje! Še siničke na sosednjem drevesu ga preklinjajo.
Že od polovice meseca septembra nisem posegel po nobeni prepovedani substanci. Stavek, ki zveni čudovito, dokler ne nadaljujem zgodbe in vam zaupam, da sem prvič v svojem življenju posegel po najbolj pogosto razširjeni substanci in dovoljeni, prekletem alkoholu. Celo svoje življenje sem iz dna srca sovražil alkohol. Konec koncev sem odraščal v družini z alkoholiki, vsaka sosednja hiša je imela vsaj enega in po mojem skromnem mnenju je bila zmagovalka te f*cked up igre, moja predraga mati. Alkohol jo je, kot sem že omenil, pokopal pri petinštirideseterih letih in ji za slednje nisem nikoli oprostil. Tako da sem se alkohola, več kot dvajset let, izogibal močneje, kot se rasisti temnopoltih. Pa vendar, ker so mi ostale substance povzročile v zadnjih letih toliko težav, sem si doma pred umazanim ogledalom zaprisegel, dovolj tega. Odšel sem v najbližjo trgovino in si kupil liter žgane pijače. Mogoče prve dneve nisem spil celega litra v obdobju štiriindvajsetih ur, vendar se je v prihajajočih dnevih mera zelo povišala, kajti ko enkrat jemlješ prepovedane substance, ki delujejo na iste receptorje kot alkohol, želiš doseči tisti ’’vrh’’ in to je tokrat pomenilo, da moram zaužiti cel liter žgane pijače na dan.
Ni prijetno, a vedno ko si nalijem shot sovražim okus in občutek, ko moram slednje nagnit. Pri ostalih substancah sem imel vsaj občutek, da sem en bisschen kul, tukaj se počutim kot reven Prešeren, ki ne ve kaj naj stori. Ampak vendar se ni končalo po nekaj dneh, nadaljevalo se je teden, dva, tri… Danes se piše že tretji mesec in vsak prekleti dan (sploh ko ni alkohola) preklinjam dan, da sem posegel po tej neumni tekočini. Na žalost in glede na količino, ki jo zaužijem, moram s pitjem nadaljevat. Naslednji mesec (januar 2019) imam razgovor za rehab za to neumno substanco in upam, da me sprejmejo. Poskušal sem že nehat pred nekaj tedni, tri dni sem bruhal vse kar sem zaužil, vključno z vodo in videl po sobi stvari, ki ne obstajajo. I know, to je f*cking delirij, ampak upal sem, da še nisem tam, ampak sem. TAM sem, kot Tovarna Avtomobilov Maribor. Haha, šala.
Da povzamem, v svoji, če jo lahko tako imenujem, karieri uporabe drog sem preizkusil marsikaj, od plina za vžigalnike do heroina, pa vendar nobena ni bila tako zahrbtna kot je alkohol. Danes veliko bolje kot kadarkoli prej, razumem svojo mamo zakaj je imela slabe dneve. Pred slabim mesecem sem se napil, šel v mesto na gledališko predstavo in se zbudil v f*cking Avstriji, Bad Ischl. Blizu Salzburga, če koga zanima. Brez spomina kako sem tam pristal in zakaj. Nikoli prej nisem imel te težave, yeah imel sem moralce za kar sem počel, ampak nisem bil kot ženska iz poceni romantične komedije iz devetsetih, ki je izgubila spomin. To naredi alkohol, you do shit, brez da veš kaj se je dejansko zgodilo. Več kot dvanajst ur spomina v kosu mi manjka zaradi njega.
Drži se stran od alkohola.
Če ne drugega, nobena druga substanca mi ni povzročila take driske kot alkohol.
Good enough?
Till next time.
odKRIT.
V kolumni so izražena mnenja in stališča avtorja, ne nujno stališča, mnenja zaposlenih ali Združenja DrogArt.
