V tem predelu Slovenije, kjer je hiša pridobila internet povezavo po letu 2006, je bil moj entertinment prekleto omejen in because of my lovely mother, rojeni in vzgojeni v Ljubljani, so moje prioritete v otroštvu bile vsaj malo progresivne. Tako sem začel zelo kmalu brat knjige, pri petem letu, če sem natančen. Yeah, naprej so to bile zgolj Grimm in Andresen pravljice, ampak ni trajalo preveč dolgo, da sem v območni knjižnici posegel tudi po knjigah, ki so bile v bistvu za odrasle. Tam nekje pri desetih, enajstih letih sem prvič prebral Victoria Holt knjigo, glamurozen roman o srednjeveški romanci. Jap, v tistem trenutku se je končalo vse zame. V glavi, ki je imela več domišljije, kot pameti, se je začela sestavljati zgodba o pravi ljubezni in razmerju. To je love story. Da ne govorim o neštetih filmih, ki sem si jih skozi svoje odraščanje ogledal, pa ljubezenska zgodba desetletja, ko izbrani on teče za njo na letališče in ji izpove brezpogojno ljubezen.
Naj bom popolnoma iskren, to me je zjebalo, hudičevo dobro. V življenju sem imel nekaj razmerij in venomer sem pričakoval te izpovedi ljubezni in predanosti, ki jih igralci dramatično izpovejo v filmih. I know, f*cked up. Bodi realen. Ampak glede na vso sranje, ki se mi je odvijalo, me je ta filmsko predstavljena romantika navdajala z upanjem po nečem boljšem in lepšem.
Well, it’s not. Ljubezen ni Hollywood. Skozi zadnja leta življenja sem se priučil in naučil, da je ljubezen dogovor in argument. Noben ne bo tekel za tabo skozi letališče, razbil avto ali pustil ženo na oltarju. Ljubezen je stvar dogovora. Kako bo najino razmerje delovalo s pravimi prioritetami.
And you know what? Že nekaj let se nisem podal v razmerje, ker je moje psihično stanje v riti in ne želim nobenega več potisnit v težavo reševanja te problematike.
Ljubezen in razmerje sta čudoviti zadevi na našem svetu, ampak včasih nista za vse. Resnično upam, da imajo še ostali s podobnim stanjem kot jaz, dovolj zavedanja, da ne zapeljejo nekoga na njihovo neznano pot, imenovano odvisnost.
Ni prijetno.
V zadnjih letih sem pregledal ogromno potrjeno nagrajenih kot alternativnih dokumentarcev ter filmov o tej tematiki in skupni faktor je vedno znova enak; ljudi, ki jih potegneš v to, jih poškoduješ nenormalno.
Let them be.
Till next time.
odKRIT.
V kolumni so izražena mnenja in stališča avtorja, ne nujno stališča, mnenja zaposlenih ali Združenja DrogArt.
