Blogi

Jap, po ne vem kakšnem čudu sem se uspel pribit do šestindvajsetega leta in se danes je*em z alkoholizmom.

Ste lepo preživeli božično novoletne praznike? Doma, z družinami ob bogato obloženih mizah? Upam, da ste. Kajti to je nekako definicija teh praznikov, še posebej božičnih.

Iz ne vem kakšnega razloga sem noč preživel v čudovitih sanjah o sanjski osebi in uspešni karieri, vendar me je sosed s svojim obsesivnim pometanjem dvorišča prebudil mnogo prekmalu.

Končno sem se preselil iz devet kvadratnih metrov Harry Potter sobane v večjo sobo, kjer finally imam posteljo sestavljeno iz letvic, ki se ne rušijo ob prvem kontaktu z mojim (nekoliko) pretežkim telesom. Praise the god, I’m in heaven. Ne šalim se, spim na postelji premera 140cm in se počutim kot Melania Trump. Le da jaz nisem ujet v zakonu z moškim, ki je bolj odvraten kot predator v Halloween grozljivkah.

V devetdesetih letih 20. stoletja pridejo v ospredje novi avtorji: Jaka Klemenčič, Matjaž Bertoncelj in Marko Kociper. Vsi trije so veliko objavljali v Stripburgerju. Tudi Kociper je svoje prve stripe objavil prav tam: Stari medo, Ljudska, The Snake. Njegovo delo in talent so hitro prepoznali pri Mladini, kjer je objavil Parlamentaritis, parodijo na slovenske parlamentarce, strip Jaz sem duhovnik, nadaljevanje Bil sem duhovnik, Učitelja in barvni strip Dika.

Tri, dva, ena…. Poceni slušalke iz Kik trgovine potisnem globoko v ušesa, da prisilno izklopim zvoke in dogajanje zunanjega sveta. Everything is just fine… Peš se napotim iz predmestja proti centru mesta, presušena in oskubljena polja me pomirjajo, Renault Clio in Wolksvagen Golfi na cesti me opomnijo, da ne glede na to, kje v naši preljubi Sloveniji se nahajam, se mentaliteta ne razlikuje ’’baš neki’’.

Danes mineva točno leto dni odkar sem zapustil prestolnico in se umaknil zagotovi smrti, ki je name pretila na ulicah najlepšega mesta na svetu oziroma karkoli naš dragi Janković rad nalaga ljudem o Ljubljani.

Agresivno nevabljiv zvok napolni sobo in me opomni, da se je moj dan pričel, in hočeš nočeš se moram skobacati iz udobne postelje in pograbiti brisačo in zaviti pod ledeno hladen tuš, da se končno prebudim. Let me be brutally honest: ker sem zadnji dve leti aktivno konzumiral speed, je ledeno hladen tuš na nivoju Arktike edini način, da odprem oči in pričnem dan.

In že smo pri pravljični številki sedem ter predstavitvi dveh stripovskih albumov Andreja Štularja, Lustri in Kronike. Gre za posebneža med stripi, saj je večina zgodb (stripov) v omenjenih izdajah zrasla iz avtorjevega večletnega zbiranja člankov in dokumentov iz slovenskega ter svetovnega tiska (tistih iz črne kronike, op. a.). Andrej se je prelevil v antropologa iz fotelja in številne bizarnosti, ki jih na plano bruha »rdeča kuga« sodobnega časa (nor tempo in pomanjkanje časa), fletno zapakiral v dva stripovska brata, Lustri in Kronike, jezna konstruktivistična opilka.

Prvi del izpovedi uporabnika drog.

Tokrat se podajamo na prav posebno avanturo. Čas je, da prelistamo slikovno knjigo, ki jo je uredil Tomaž Lavrič in v kateri brbota prefinjen izbor enostranskih, večinoma satiričnih stripovskih upodobitev 66 izbranih slovenskih avtorjev stripa. Gre za Slovenske klasike v stripu, posebno izdajo revij Stripburger in Mladina.

V 93. letu se je poslovil Miki Muster, kiklop slovenskega stripa. Zevsu morda res ni koval strel, je pa zagotovo užival njegovo naklonjenost.