Back icon

Q: PLUR (1. del)

Kakšni so spomini na staro rejv sceno in na PLUR? Lahko peace, love, unity & respect ponovno obudimo?

Sedim na kavču za računalnikom. Kurzor nemo utripa na praznem Wordovem dokumentu. Zelo pozno je že, kmalu bo ura odbila dve zjutraj. Vsi spijo, samo jaz še vztrajam pokonci in poskušam napisati tale zapis. V prvo je šlo hitreje, prej so čustva bruhnila na plano. Tudi zdaj so tu, a nekako ne gre. Možgani so utrujeni, zelena omama me že vabi v toplo posteljo…

Ampak se ne dam! Odprem Psilonovo spletno stran, obiščem galerijo, se postavim na 128. stran in začnem odpirati posamezne albume. Kar naenkrat možgani niso več zaspani, omama se razblini, kot izdih zraka v zimskem jutru. Z vsakim klikom bolj čutim toplino in mravljince, ki se širijo po hrbtenici navzdol in nazaj gor po celem telesu, cmok imam v grlu. Filing je tak kot ko začne… no pa saj tisti, ki ste na “naši” sceni ta filing verjetno dobro poznate 😉 … in tako me časovni stroj posrka v vrtinec čustev, občutij in spominov zlatih časov – v leto 2001. V čase dobrega starega PLURa. 

Pa za trenutek ustavimo film in poglejmo dejstva. Kaj je pravzaprav PLUR? Definicija pravi:

PLUR je kratica za Peace, Love, Unity, Respect (Mir, Ljubezen, Enotnost, Spoštovanje). To je življenjska filozofija, povezana z rave kulturo in elektronsko plesno glasbo, ki spodbuja pozitiven odnos, medsebojno spoštovanje in povezovanje ljudi skozi glasbo in skupnost.

Peace (Mir): Živeti v harmoniji in reševati konflikte mirno.

Love (Ljubezen): Sprejemanje drugih brez predsodkov.

Unity (Enotnost): Graditi občutek skupnosti in pripadnosti.

Respect (Spoštovanje): Spoštovati sebe, druge in različnost.

PLUR je osnovno načelo, ki promovira prijaznost in pozitivno energijo na glasbenih dogodkih in v življenju nasploh.

Sliši se kul ne? In v bistvu dokaj enostavno, na prvo žogo in izvedljivo. V teoriji… Kaj pa praksa?

Ko se sprehajam po neskončnih galerijah Psilona (btw: eden redkih portalov, ki ostajajo aktivni še od takrat – big bow in respect ustvarjalcem) ne gledam samo fotk bolj ali manj intoksiciranih osebkov, ki žurajo in se imajo fajn, je kot da bi nekako gledal skozi lino v nek drug čas, neko drugo ero. Tisti občutek zgoraj me objame in me ne spusti. Spet začutim, da gorijo barve. Takrat so tudi gorele. Zdaj pa so pastelne, sive, otopele. Vsaj včasih se tako zdi. Pa zakaj? Bolj ko vrtam vase, v občutke, se poskušam spominjati, manj mi je jasno. Iz teh fotk veje energija folka, vajb, spontanost, svoboda, življenje, Življenje. Kaj je tako posebnega tam? Iz vidika fotografskih standardov današnjega časa so dokaj običajne, na trenutke bi človek rekel, da so celo slabe. Mnoge od njih so zamegljene, čudna postavitev, nič speglano, nič popravljene svetlobe, barve, kakšen Photoshop! 🙂Ampak te fotke so nekaj najbolj norega, čistega, čustvenega… Zakaj? ZAKAJ? 

Zato, ker so to trenutki pravega PLUR-a, ujeti trenutki ene generacije, ki je zares začutila PLUR. Res v tisti primarni, čisti obliki. Verjetno (mlajši) bralci, ki še boste ali pa ste že pokukali v galerijo na 128. stran, ne boste začutili kaj posebnega, mogoče se boste malo nasmejali grimasam in zenicam, velikim kot čajni krožniček. Če pa je med vami kak, ki je takrat živel v tistih časih na naši sceni – dej stari/a, pejt na to galerijo, pa mi reč da nič ne začutiš 😉

Pa se vrnimo nazaj v film…

Te fotke me vedno malo “zdrmajo” ko jih grem gledat. Ja, seveda delno tudi zato, ker sem tiste čase preživel po dolgem in počez. Na večini tistih partyjev sem bil, večino tega folka na slikah poznam, če ne v živo, pa vsaj na videz. In tako tudi sedaj, kot že neštetokrat poprej s potnimi dlanmi, cmokom v grlu in mravljinci po telesu živčno klikam in klikam in klikam po galerijah. In se pogrezam v tiste čase. Moram priznati, da je to kar tak depressing moment na trenutke. Ko opazujem ljudi, ki jih poznam na videz, za nekatere vem, da jih ni več med nami, tam na sliki pa so v svojem elementu, srečni, brezskrbni, svobodni. Za nekatere vem, da jim potem, ko se je naša raverska pravljica zaključila ni šlo najbolje v življenju. Niso se uspeli “fine-tunati” na resnično življenje. Je bilo takrat le prelepo in brez tistega ni šlo po planih. Ko tako izgubljeno tavam po galerijah, spoznam tudi “stare-nove” obraze – tiste, ki jih takrat nisem poznal, niti na videz, pa sem jih po tistih časih tekom lajfa spoznal pa zdaj ko ponovno gledam te fotke vidim, da so tudi oni živeli v tej pravljici. Potem spet za nekatere vem, da so zdaj zelo uspešni – nekateri tudi na naši sceni, nekateri na drugih področjih, tudi drugje po svetu. Mnogo njih se na tak ali drugačen način dejansko trudi še živeti v teh filingih. Top, res jim privoščim. Res je kar noro, koliko te naše generacije je obiskovalo partyje…

Poleg znanih fac pa te fotke prebudijo tudi filinge posameznih partyjev, ki sem jih obiskal. In bilo jih je res veliko. Za vsakega posebej točno vem, kaj se je dogajalo, kakšne scene so bile, pizdarije, pa veselje, druženje, povezanost… PLUR… Ko vidim določene situacije na fotkah, točno vem, kaj se je takrat dogajalo, vem, da sem recimo bil tam zadaj z unim, k stoji in ima roke gor. In dobim občutek, da je bilo to skoraj prejšnji teden ali prejšnji mesec. Da grem lahko ta petek spet ven in bom kar srečal tisti folk in spet ga bomo skupaj zažurali. Potem pa se spomnim, da je od tega minilo že več kot 20 let. In malo po malo se vame spet prikrade tisti temačni občutek. Občutek nekih časov, ki ne obstajajo več, nosijo pa toliko neizrečene energije. Kot pozabljena granata iz druge svetovne vojne, ki jo kmetje ponesreči odkrijejo, ko orjejo njivo. Pazljivo, da ne eksplodira! Pa ok, boste rekli, zdaj pa nehaj nakladat in preidi k bistvu!

Avtor: Q

Za to bisto pa počakajte na 2. del 😉

Stališča avtorja ne izražajo stališč DrogArta in njegovih financerjev.