Pa dajmo definirat to “neeksplodirano energijo”. Dandanes se velikokrat zgodi, da se malo peljem po Ljubljani, včasih zvečer, toliko, da si malo razpiham možgane po napornem dnevu, obveznostih in podobnih zadevah. Pot me zanese po različnih soseskah in krajih, kjer smo včasih hengali. To so razna igrišča, plejski na zabačenih krajih, ob blokih, kakih tovarnah, vrtičkarskih mestih, Mostecu, skakalnice in bogsigavedi kaj še. Opazim, da so ti plejsi prazni. Nobenih mladih, nihče ne henga, se druži. Ok, si rečem, verjetno imajo druge plejse. Ampak generalno gledano, vedno manj je ljudi, ki bi se družili zunaj. Verjetno k temu botruje tudi tehnologija. Naša generacija – sploh točno ob prelomu tisočletja, v letih od 2000-2004 ko smo živeli v vrhuncu rejvarske pravljice pri nas, je nek unikum – tehnologije je bilo ravno dovolj, da nas je fascinirala, bila nekaj novega, hkrati pa nas ni povsem prevzela in potegnila vase ter postala sama sebi namen.
Zdaj so družabna omrežja postala “plejs za henganje”. V začetku so bila to super orodja za povezovanje. Spomnim se začetkov Facebooka tam v 2008, ki je bilo prvo omrežje, kjer smo se predstavili dejansko s svojim imenom in priimkom, ne z nicknami. Odkrivali in povezovali smo se z ljudmi, ki smo jih že davno pozabili in tako obudili stike, se povezali, poklepetali, iz tega pa se je rodila marsikatera nova povezava oz. obudila stara – predvsem v živo. Družbeno omrežje je bilo orodje povezovanja in komunikacije, da si se zmenil v živo. Fast forward na današnje čase – pa se dogaja ravno obratno. Folk visi na telefonih, omrežjih, vedno manj pa je druženja v živo. No saj lahko da se motim, ampak generalno opažam ta trend. In s tem ko je manj stika v realnosti se izgublja tudi ta občutek “true” povezanosti. Nič ni bolj true, kot henganje v živo zunaj, planiranje in izvedba raznih bolj ali manj primernih aktivnosti, zaljubljanje, žuranje, tudi spori in potem pobotanje. Ta energija, ki se pretaka med nami, ko se vidimo v živo je čisto drugačna kot to kar začutimo preko ekranov. V živo je vse bolj “real”. Punca, ki si jo spoznal v družbi je pač taka kot je, na Instagramu pa ne čisto. Tipu, ki ti je šel z obnašanjem na živce si to drugače povedal v živo, kot si upaš na netu, ko se skrivaš za tančico navidezne anonimnosti. Vsebine, ki jih konzumiramo nimajo več veliko skupnega z realnostjo. In če mi tastari še nekako kritično to spremljamo, verjamem, da je mladim čisto drugače. Saj če se poskušam vživeti vase v tistih cajtih in s temi omrežji, vidim, da ne bi bilo tako kul…
Skratka manj kot je te true povezanosti, manj je tudi PLUR občutka, ki je direktno koreliran s to povezanostjo. S tem druženjem v živo se začne skupno odraščanje – kot omenjeno zgoraj – zaljubljanje, preizkušanje novih stvari, raztegovanje meja, potem pride srednja šola in folk se pomeša – recimo tisti, ki smo se družili zunaj večinoma v svojem kvartu spoznamo še več ljudi od drugod. S tem pridejo seveda nove pizdarije, težave in veselje. In pa seveda tudi več povezanosti, ker sklepamo prijateljstva v živo. Skupaj doživljamo tako dobro kot tudi slabo. Direktno se soočamo z vsemi situacijami, brez da bi se skrivali za tipkovnico. Ko se namreč s kom kregaš preko sporočil imaš čas razmislit kaj boš odgovoril, se posvetovat itd. V živo tega ni. In v živo tudi direktno vidiš in začutiš sogovornika in vsaka izrečena beseda je dojeta točno tako kot je, kar pa vemo da na netu ni čisto tako. In by the way – na ta način se urimo tudi v medsebojni komunikaciji.
Pa da ne zaidem preveč – z vsem zgoraj zapisanim pride ta true, resnična povezanost. In ja, seveda je tudi danes prisotna, ampak takrat pa je obstajala samo ta – pure. In morali smo se znajti v tej realnosti, si izoblikovati lastno in družbeno osebnost, si izboriti svoje mesto. Težko se je fejkalo, oz. ni šlo tako daleč kot je to popularno dan danes. Potem pa so prišli partyji…
Bogsigavedi kako je prišlo do tega, da je takrat res res veliko ljudi obiskovalo to sceno. Tudi takih, ki niso “pasali” tja. V tistih časih so bile subkulture namreč kar precej dobro definirane in ločene – skejtarji, čefurji*, skini, panksi, rokerji, raverji,… in vsaka subkultura je imela načeloma svoje plejse, klube kamor je zahajala. In med sabo niso bile najbolj prijazne, večkrat je prihajalo do trenj, pretepov, groženj. A na partyjih smo bili vsi prijatelji. Če ste si, oz. si še boste ogledali kake od starih galerij, boste videli, da si na partyjih našel vse od zgoraj omenjenih subkultur in (razen kakih manjših občasnih), ni prihajalo do nobenih incidentov, še več – vsi smo se imeli “radi”. Tudi v naši družbi je bil en punks, pa raverji, čefurji – in vsi so se skupaj zabavali, pazili drug na drugega, si pomagali,…
Ravno to in prej omenjeno, da si vsaj na videz poznal veliko ljudi, je gradilo ta pravi PLUR, ki je bil prisoten med nami. Folku, ki si ga poznal zgolj na videz si se nasmehnil, pozdravil, skupaj zaplesal, si izmenjal kak iks, podal joint, se zabaval. Vedno znova si srečal te iste obraze na partyjih in si vedel, da je vse kul, in po nekaj partyjih je bil ta folk res kot neka razširjena družina – pa od marsi koga sploh nisi poznal imena. Potem pa si se na naslednjem partyju znašel skupaj na kocki v Lipi, in kar naenkrat si že bil frend in drugič je ta oseba že dogajala s tabo na hauba partyju pred žurko! Vedel sem, vsaj podzavestno, da vem, da če bi potreboval pomoč, mi bodo pomagali, in jaz bom pomagal njim. Brezpogojno, brez Instagramov, TikTokov, filmčkov, itd. Samo energija, samo čustva.
Vsi so/smo nekako čutili magično povezanost s to kulturo in vse nas je vleklo na pravljična plesišča, ne glede na našo “subkulturno usmerjenost”. Morate namreč vedeti, da takrat “it v Ambasado, Lipo,…” ni bilo samo iti na žur. To je bil Dom. Težko je to opisati z besedami in v današnjih časih je tudi težko to razložiti, pokazati, saj teh prvinskih filingov, ni več prisotnih med obiskovalci tovrstnih dogodkov. Ker smo se srečevali eni in isti, in ti “eni in isti” smo bili večinski delež oseb na plesiščih, je bil res kot zgoraj omenjeno neke vrste family reunion, ko se družina iz vseh vetrov zbere na kupu in si imajo toliko za povedati iz svojih življenj. No tak family reunion se je dogajal na plesiščih, skoraj vsak vikend – tudi v tujini (Hrvaška, Avstrija, Italija…). Če že nisi šel, si pogledal slike iz partyjev, da si dobil prvi filing kako je bilo, potem pa si itak vse izvedel od folka, ko si se kaj med tednom dobil.
Vsak od nas je bil svojo bitko v “real lifeu” – ena je imela doma alkoholizem in hud abuse, pretepanje, celo spolno zlorabo, spet drugi težko družinsko situacijo, tisti težave s šoli in posledično doma, onemu je umrl oče in se je moral preseliti k družini, ki ga ni marala, tisti se je moral preseliti v Ljubljano k sorodnikom, ker ga starši niso doma zmogli obvladati,… in še in še takih in drugačnih, bolj ali manj težkih zgodb. A potem smo prišli Domov, v Lipo, na Umeka v Ambasado Gavioli, v Afriko, Heaven, K4,… Počutili smo se doma, razumljeni, na varnem. Tu si bil med enakomislečimi, nihče te ni sodil, ne glede na to ali si bil debel ali suh, lep ali grd, reven ali bogat, čuden ali urejen, raver ali punker. Bil si Doma. In ni šlo le za žuranje in konzumiranje substanc, ta neopisljivi PLUR filing nas je vse pomirjal in nam dal vedeti, da bo vse ok. Ko si se pripravljal že doma, potem ogreval kje zunaj z družbo in končno prišel na plesišče, so bili vsi problemi v real lifu na strani, niso več tako boleli. V ospredju je bilo Življenje. In zato si nismo želeli, da bi se partyi končali, hoteli smo, da bi vsak party trajal večno. V Lipi takrat so dejansko večkrat bili partyiji do 12:00 popoldne naslednji dan, potem pa še na after na Kardelja, nad Policijsko akademijo v Tacnu ali pa na Belvedere po Ambasadi. Nismo hoteli nazaj v real life, kjer nismo bili razumljeni, kjer so nas sodili… Vedno znova smo se vračali tja, kjer smo bili sprejeti, se počutili med družino, kjer nas nihče ni sodil, kjer smo bili resnično lahko mi. Danes je tako zelo popularen izrek “Be yourself” – “Bodi to kar si”, no, že takrat je bil, pa je bil vedno izrečen tako hinavsko – saj ko pa si bil to kar si, pa spet ni bilo ok. Razen na naši sceni. Tam pa je to resnično veljalo. Za čisto vsakega.
Avtor: Q
Ne pozabi prebrat še epiloga tega zapisa, ki kmalu sledi 😉
Stališča avtorja ne izražajo stališč DrogArta in njegovih financerjev.
Besedilo ni lektorsko urejeno.
*opomba: izraz v zapisu ni izražen kot slabšalnica, temveč kot “zgodovinsko dejstvo” poimenovane subkulture v tem času.
Če si zamudil_a prvi del, da lahko prebereš tukaj.