Za trenutek odložim tipkovnico in se zazrem skozi okno v nočne hladne ulice, ki jih osvetljuje oranžna svetloba uličnih svetilk. Prav tako kot takrat, ko sem ji bil priča vsak dan na drugi strani okna. Ko smo se družili, veselili, zabavali zunaj v živo s svojimi prijatelji. Debatirali o tem, kako je bilo na zadnjem partyju, kaki iksi so bili v igri in kateri je konzumiral katerega, delali plane za drug teden in Živeli. V živo, ne preko telefonov. Ko je vse bilo točno tako real, kot je bilo. Nič zlaganega, nič fejk, napihnjenega. S punco sva bila nedolgo nazaj na partyju na Gospodarcu. Vrhunska organizacija, top muzika, ok folk, dobro vzdušje. A nekako med folkom nisva začutila tiste “vibrirajoče” energije. Če bi se komu kaj zgodilo, sva imela občutek, da ne bi takoj priskočili ljudje na pomoč, prej bi izvlekli telefone… pa resnično upam, da se motim.
Torej tega PLURa ni več nekako občutiti… pa ja seveda, boste rekli, star si že. Seveda, čisto res, a tudi če bi jutri organizirali party v Lipi, isti folk bi bil notri, iste substance, isti lineup. Bi bil top party, noro vzdušje in muzika. A bi bil zgolj žur, ne bi bilo tistega več, tistega občutka ko se vrneš Domov…
Pa se znova vrnem nazaj v naš film. Takrat smo vsi valovali in po Sloveniji nekako konvergirali na določene točke. Predstavljaj si, da gledaš zemljevid naše Kokoške in na njej rdeče pikice – vsaka pikica predstavlja eno družbo folka. Takrat so se pikice razkropile čez teden po Sloveniji, za vikend pa se vse združile po nekaj točkah – klubih. In spet in spet. Vsak party je bil dogodek. In skoraj za vsakega so potekale prav posebne priprave. Recimo v spominu imam Meet Me 2003 v Divači. Mnogi v naši družbi so si pobarvali lase, nabavili outfit, en si je celo lase zabril v obliki logotipa Meet Me metuljčka! Pa punce – to mi pravi, tudi moja, ki je bila prav tako raverka v tistih časih – so si skoraj za vsak party same oz. z malo pomoči izdelale svoje unikatne outfite. Takrat namreč takih cunj nisi imel pri nas nikjer za kupit. Mala trgovinica v Ljubljani – Cosmic Shock – je bila ena redkih, ki so imele flašersko robo, pa še ta je bila težko dosegljiva za marsi koga, saj nismo imeli veliko denarja. Za primerjavo – popularne Buffalo platform čevlje – ali po domače “tavelke bafke” so rabljene stale okoli 30.000 SIT. Delavska plača pa tam do 110.000 SIT. Marsikateri starši svojim mladim nadobudnim rejverjem niso mogli privoščiti tega. In mnogi so delali prek študenta samo za te čevlje, za outfite pa je bilo treba kupiti blago, imeti idejo in nekoga, ki zna šivati, da je to idejo potem tudi realiziral. Party pa se je čakal tudi zaradi nastopajočih. Folk si je delal UMEK majice, pa Carl Cox, DJ Rush,… res smo bili fani in komaj čakali svojega idola za gramofoni. Presnemavale so se kasete, ripali CD-ji in na wooferjih v avtomobilih je pokal techno. In že sama ta priprava je bila neka predigra partyja. Potem pa je prišel tisti težko pričakovani trenutek, ko je napočil party. Rdeče pikice so konvergirale na eno mesto – Domov. Vse težave so izginile, vsi so te razumeli, nihče te ni sodil. Vse je ok. Naj traja večno…
Seveda bi bilo neumno trditi, da magične tabletke in druge substance niso imele nobene vloge pri vsem tem zgoraj opisanem, a je bilo vse skupaj po mojem veliko veliko več kot to. Te substance nekako vidim kot pospeševalec, oz. “enabler” tega, da smo se v svojih težkih situacijah lažje odprli, da je energija na plesišču lažje stekla med nami, da smo se lažje povezali – tako na partyjih, kar pa je še pomembnejše – tudi izven njih. In seveda je bilo velikokrat, še prevečkrat, vsega preveč in tudi ta zadeva ni čisto črno-bela, ampak to je že tema za kako drugo debato.
Ker kot sem prej omenil – lahko bi poustvaril danes vse isto – pa ne bi ne glede na “enabler” začutil tega. In mislim, da to, da sem star in nostalgičen niti ne igra tako velike vloge. Tudi tisti mladi, ki danes vladajo klubom tega ne občutijo na ta način, o tem sem prepričan!
Pa boste rekli, kako si lahko tako zelo prepričan? Kar nekaj osebkov, ki jih poznam tako ali drugače, in so bili takrat na naši sceni imajo ta občutek, te filinge, in jih nekako prenašajo v svoje delovanje tudi danes. Bodisi skozi grajenje scene s partyji, privatkami, skozi zapise in objave, ki jih delijo itd. Lahko izpostavim primer partyja, ki ga znanci delajo v Zagrebu decembra 2024 – Future Shock Tribute. Vizija tega eventa izhaja iz doživetij prav takega partyzana, kot smo bili mi in ki ga je prvotni Future Shock, ki se je zgodil leta 1994 popeljal v našo raversko pravljico in ga še ni izpustil do danes. S tem želi poustvariti ta filing, ta PLUR. Pa da ne dolgovezim – preberite si opis na FB dogodku tukaj in vse vam bo jasno! Resnično sem vesel, da taki poskusi obstajajo, da tudi na današnji sceni akterji poskušajo pripeljati ta filing, to filozofijo nazaj in srčno upam, da jim bo uspelo.
Avtor: Q
Se beremo v naslednjem delu 😉
Stališča avtorja ne izražajo stališč DrogArta in njegovih financerjev.
Besedilo ni lektorsko urejeno.
Če si zamudil_a prvi del, da lahko prebereš tukaj.