Moram pa se dotakniti še enega fenomena, ki ga danes zapažam na vseh nivojih elektronske klubske kulture, ki v naših časih ni obstajal (vsaj ne v taki meri). In to je “VIPovstvo”. Danes je VIP nekaj povsem normalnega. Vsak dober party ima tudi VIP sekcijo, VIP tribuno, VIP mize, VIP stage,… In ja, super, folk je pripravljen to plačat, organizatorji to naredijo super, lepo in privlačno in vsi se imamo fino. In temu je dejansko tako. Manj je gneče, hitreje prideš na vrsto na šank, manj gužve na WCjih. A to, skupaj z že prej omenjenim fejkarstvom socialnih omrežij še bolj dejansko ubija ta PLUR, saj nas ločuje. So “navadni” in so “VIPovci”, večvredni? Bogatejši? Ne vem, a ta razslojenost botruje kvečjemu k manjši povezanosti, ne večji. Tudi artisti so danes kot bogovi na megalomanskih stagih. In res to izgleda super in veličastno. Sam kot bivši organizator prav takih eventov vem, koliko truda je potrebnega za takšno produkcijo in kako kul filing je ko se sprožijo vse luči, laserji, ekrani in se ti naježi koža. A tudi artisti se tako umikajo nekam gor. Včasih temu ni bilo tako. V Lipi je bil DJ sicer gor na balkonu, a folk je bil okoli, blizu. Umek je večkrat prišel po koncu seta zaplesat med nas raverje dol na plesišče. Ne verjameš? Na Psilonovi galeriji se najde več slik, kjer je plesal z nami (namig – ReBirthday @ Klub Lipa – 17.5.2003) 😉V Ambasadi je bil oder na istem levelu kot dancefloor. Čez pa je bil most, na katerem se je tam do 2002-2003 še dalo plesati. Spet je bil DJ, motivator naše seanse, šaman, med nami – čutil z nami, vibriral z nami. Kot vsi obiskovalci je bil tudi on del naše pravljice. Vsemu temu spet lahko rečemo napredek in napredek je vedno dobrodošel – s tem se zelo zelo strinjam. Iz uporabniškega vidika je to definitivno zelo v redu in izboljša overall experience. A tu ni prostora za prave emocije. Je drugačno doživetje, doživetje za druga čutila – za vid, sluh, ne za srce…
Seveda ni vse tako črno, o ne, recimo v K4 je zdaj prostorček na odru okoli DJ-a dostopen prav vsem obiskovalcem in to je po mojem mnenju eden boljših fičerjev, saj je zopet vzpostavljena ta povezava DJ ← → občinstvo. In kot omenjeno, so vizualni efekti dandanes na partyjih res spektakularni in mi je res kul vse to videt – skupaj z “enablerji”, dobro muziko in družbo tako naredijo nepozabno izkušnjo.
In pa tudi večja dostopnost tehnologije pomeni, da se več talentov lahko uri v sukanju (virtualnih) plošč, streamanju in si tako naredijo kariero in hitreje pridobijo oboževalce – tudi tega je zdaj zelo veliko in to je super. V naših časih so bile vstopne ovire na sceno precej večje – redki prijatelji so takrat uspeli zbrati denar za nakup kakega gramofona in rabljene mešalke, in potem doma “trenirali” in naredili kak mini eventek ali privatko za nas, kaj več pa ni šlo, saj ni bilo financ.
Zdaj pa je čas, da tale naš celovečerni film počasi zaključimo, saj je ura res že zelo pozna. Na tem mestu, bi se načeloma spodobilo, da bi naredil nek inteligentni zaključek, vam dal priporočila, oz. nekako drugače pametoval. Pa ne bom, ker itak ne bi imelo učinka, oz. me itak ne bi jemali resno 🙂 Lahko pa zaključim zapis s tole mislijo – glede na to, da je vse na svetu ciklično, tako v naravi, kot ekonomiji in na drugih področjih trdno verjamem, da se bo tudi ta vajb enkrat vrnil v podobno primarni obliki – verjetno ga bodo občutili naši otroci. Mislim, da bo povod prenasičenost s tehnologijo in posledično odmikanje od le-te s podzavestnim ciljem izboljšave medosebnih odnosov – spet se bodo bolj cenili osebni odnosi in manj internetni fejk profili in brezvezno larpanje. Malo po malo. In kot je na nek način tesnoben in grozen občutek, ko veš, da teh časov in teh filingov ni več, sem po drugi strani izredno hvaležen, da sem lahko doživel iz prve roke te čase tako polno, kot je bilo mogoče. In na srečo nas ni malo, ki si delimo te občutke.
Sedaj, ko sem tale zapis še enkrat prebral lahko zaključim takole – tisti časi so me naučili, da je treba res ozavestiti prav vsak trenutek in ga Živeti, ker lepi časi prehitro minejo. Najti pozitivo v vsaki, še tako bedni situaciji, saj vedno obstaja. Enkrat sem zadnjič šel na party v tistih časih, pa takrat nisem vedel, da je zadnjič. Ker če bi vedel, ne bi nikoli…🖤
Avtor: Q
Hvala za pozornost pri branju te serije. 🙂
Stališča avtorja ne izražajo stališč DrogArta in njegovih financerjev.
Besedilo ni lektorsko urejeno.
Če si zamudil_a prvi del, da lahko prebereš tukaj.