Včasih obscene, praviloma neverjetne in že večkrat slišane zgodbice, ki navkljub teži kot snežinke mehko padajo pred bralca in ga v sliki ter besedi vodijo skozi labirinte človekove psihe in rokave tistega, kar vsi mi prevečkrat in poenostavljeno imenujemo odklonsko vedenje.
Dobrodošlo čtivo za slehernika, ki se pod segretim soncem ali v hladu polne lune preizprašuje: Pa kdaj za vraga je človeški rod iztiril in se prostovoljno naselil v Oazi zmešnjav? In ko dobi kronika svojega slikarskega interpreta, veliko pravil odpade. Črna kronika še nikoli ni bila predstavljena na tako izviren način in v sliki, ki zlahka govori nešteto jezikov.
Štular sicer deluje na področjih ilustracije, kiparstva, oblikovanja lutk in scenografije, stripa, slikarstva, fotografije in filma. Pri svojem delu povezuje različne likovne tehnike in reciklažo in (kot zapiše Matjaž Brulc k izdaji albuma Kronike) »… izziva ustaljene predstave o posamezniku in družbi; z osredotočanjem na malega, vsakdanjega človeka in njegovo usodo pa ponuja zanimivo interpretacijo dogajanja v svetu.« V spremni besedi k Lustrom (leto izdaje 2000) pa je Miha Zadnikar lepo zapisal, da tale grunt in bajto hkrati (govori o albumu Lustri, op. a.), to imetje razglaša za muzej živih podob nadnacionalnega pomena. Svet, ki ga naseljujejo Andrejevi junaki, pa je razglasil za Štularjevino.
PROST VSTOP V ŠTULARJEVINO
Obstajajo zgodbe, ki se starajo še posebej žlahtno in sčasoma pridobivajo na teži. Ja, zdaj smo že globoko v Štularjevini, konkretno v albumu Kronike, kjer Andrej navigira po reki Stiks in nam predstavi zgodbo o policiji v New Yorku, ki je pred prižganim televizorjem odkrila mumificirano truplo 70-letnega V. Ricarda, ki naj bi umrl naravne smrti. Mrtev je bil že več kot leto dni. Ali tisto o ruskem ljudožercu, ki je fasal tri leta zapora zaradi domnevnega kanibalizma, začinjenega z alkoholom.
Na straneh črne kronike se je daljnega leta 1990 znašel tudi zapis o Vinku iz Hrastnika, ki je neki petek popoldne v ponvi cvrl mast na električnem štedilniku in jo med tem početjem mahnil v bližnji bife. Seveda se je mast pregrela, plameni zajeli kuhinjo, vse to pa je povzročilo veliko gmotno škodo. Andrej nam predstavi Vinka za šankom v bifeju med natančnim opravljanje mentalne higiene: Dobr sm žvel, imel velik bab in velik gnarja zapil. Do ugotovitev pride med uživanjem alkoholne »ustne vodice«. Izvemo tudi, da je na obali, v Luciji, nekega večera v preteklosti po ulicah strašil pijani dvometraš, oborožen z nožem.
Luster je luč. In kakšno svetljenje nas čaka v albumu Lustri? V Brezobrazni preobrazbi nastopata sin in mama, ki se obkladata z očitki tipa: Kako moreš biti stara? Sebe poglej. Ma boli me kurac. No seuš vidu. Upam da nam nkol. No no no. Še po vseh štirih boš šou. Boš vidu. MAMAAAAAAAAA. Med njunim prepirom so na mizi steklenica vina, na pol prazen kozarec pred moškim in skodelica kave na ženski strani. Ne gre eksplicitno za temo alkohola, prej za reinterpretacijo Kafkove groteske Preobrazba in poklon avtorju.
V Pis bradrs … love se pecata Vinko in Angela, tudi s pomočjo alkohola, vse to z blagoslovom Johna Lennona, ki zelo spominja na Jezusa Kristusa.
Izzivalen je enostranski strip z naslovom Alkohol in hitra dekonstrukcija njegovega glavnega junaki, ki se izgubi in razblini v nekaj potezah, dokler od njega ne ostanejo zgolj oči, nos in usta ter prazen prostor.
Tokratno druženje končujemo s pesmijo Hansa Magnusa Enzensbergerja, ki jo Andrej izriše v strip in pravi: Brez odsotnih bi ne bilo tu ničesar. Brez beguncev bi ne bilo nič trdnega. Brez pozabljenih nič zanesljivega. Izginuli so pravični. Tako se izgubimo tudi mi.
Strip je orožje. Vzemi ga v roke.
Avtorica: Lucija Golčer
Recenzija stripa je nastala znotraj programa Izberi sam, katerega glavni namen je zmanjševanje škodljivih posledic alkohola med mladimi in razvijanje odgovornosti za informirane in manj tvegane odločitve mladih. Več na http://www.izberisam.org/
