Blogi

Poskusil sem. Res sem poskusil. Še vedno poskušam, da ne bi postal popolni ujetnik svojega lastnega uma in telesa. Breme, ki se je zgrnilo nadme, je velikokrat prezahtevno, da bi sam vse to prenesel. Ravno zaradi tega sem se odločil, da poiščem pomoč pri ljudeh, ki se ukvarjajo z našo zavestjo in podobnimi stvarmi.

(Spodaj opisana doživetja so le približek realnega dogajanja, saj se veliko stvari ne spomnim oziroma je spomin pomešan) Ležal sem na postelji. Moje oči so bile zaprte in imel sem občutek, da letim nekje visoko nad morjem. Občutek je bil resnično čudovit. Ne vem zakaj, ampak med tem, blaženim občutkom letanja, sem nenadoma pomislil na nekaj svojih problemov, nakar se je morje pod menoj začelo spreminjati v kopno. Naenkrat sem imel namesto občutka letenja občutek zelo hitrega padanja in nenadoma sem skoraj s svetlobno hitrostjo usekal na tla. Vrglo me je iz postelje.

Samo za trenutek zatisnem oči, misleč da me vsaj za trenutek spanec odreši tega peklenskega mučenja. Oh, kako zelo sem se zmotil. Spet sem z mislimi na prijateljevi žurki. Čeprav se tega dogodka sicer nisem nameraval udeležiti, pa sem bil, zaradi ponovnega prepira in novih udarcev, primoran zapustiti stanovanje in ponovno malce pobegniti.

»Z DROGAMI SE NI ZA HECAT,« mi je reklo veliko ljudi. Ampak normalno sem bil kot pravi Taurus preveč svojeglav, da bi poslušal njihova brezvezna svarila. No, vsaj takrat sem tako mislil. Nikoli nisem poslušal nasvetov tistih, ki se niso znali sprostiti in malo spustiti delo iz rok. Zame so bili vsi, ki se niso znali zabavati, navadni deloholiki.