Blogi

Ha, pa so to le uspeli izvolit ven iz Bele hiše. Ne morem verjeti, da je že štiri leta mimo odkar si premagal babico Hillary. V živo se spomnim kako sem spremljal rezultate pred štirimi leti, navlečen na speed in GHB. Za vsako zvezno državo, ki je bila called zate, sem naredil novo, večjo lajno. I think you know well o čem govorim. 🙂

Zakaj mi ni noben povedal, da je praznik? Tako lepo splanirano soboto sem imel, na sprehod do Hoferja po 10 dg kave, skuhat alarmno močno kavo in napisat kolumno za ta mesec. Pri vratih trgovine sem dojel, da je praznik in ostal brez kave. Zvečer ob sedmih sem se spomnil na bencinsko, kjer sem kupil najdražjo cheap brand kavo v lifu. Holy shit. Ob deseth zvečer pijem kavo in poskušam na half dead tipkovnici in z razbolelo roko spisat nekaj smislenega. O yeah, že nekaj tednov me leva roka brutalno boli, vkleščen živc pravi zdravnica. Boli as fuck in mi jemlje voljo do življenja. Čakam na pregled pri ortopedu, a so ga premaknili zaradi outbreaka na oddelku. Lovely.

Sedim zunaj na balkonu, gledam prižgane luči v sosednjih blokih. Everyone is watching TV. Imam popravek, sem nazaj v sobi, I tried to be poetic, in pisati v objemu noči na svežem zraku, ampak se je fucking shladilo in tudi moja famozna odportnost na hlad čuti vremensko razliko. I guess bo letos več snega kot ga je bilo lani. Is there a conection between those two?

Nedelja popoldan… Skuham si drugo kavo tega dneva in se usedem za računalnik, izklopim serijo – ponovno gledam Prison Break, ker še nisem pogledal zadnji dve sezoni, ko se glavni karakter vrne od mrtvih. That’s some Jesus shit right there.

I got some good news. Preselil sem se v veliko boljše stanovanje. Za sabo sem pustil kletno sobo z vlago in oknom, ki je že davno izgubilo bitko z vetrom. Po hiši sem pogosto srečeval miši in podgane and in one wierd case tudi kačo. Izpod starih sten so me obiskovali pajki, ki jih še nikoli v življenju nisem videl, one tough guy je po mojem udarcu s čevljem preprosto naprej hodil, If he could talk, bi me zagotovo poslal v tri krasne.

S pogledom preiščem svojo brutalno razmetano sobo, iščem cenene slušalke iz Tedija. Končno jih najdem na stari škatle od pizze. Yeah, we are there. Soba je tako neurejena, da lahko naletiš na staro pizza škatlo in te ne preseneti. The verdict is in, I gave up.

Vedno težje se spravim za računalnik z namenom pisanja. Dokler je Pinki dekle bila živa, je moja spisana kolumna imela cel zabaven proces. Ko sem imel spisano približno polovico, sem poklical Pinki dekle v sobo, da sem ji prebral napisano in poslušal njen komentar in kritiko. Čeprav je izpostavila, da nima pojma o teh stvareh, sem njeno mnenje vedno rad slišal.

Tisti, ki spremljate moje objave, ste verjetno opazili, da se v preteklem mesecu marcu nisem javil. I would be so happy, če bi lahko trdil, da temu botruje moja lenoba in pomanjkanje discipline v vsakodnevnem življenju. Well, it wasn’t that.

I’m pissed, so f*cking pissed. Toliko razlogov zakaj, a vedno znova je zaključni rezultat me. It’s me, it’s always f*cking me. Ja, jst zaj*bem in ponovno posežem po drogi. F*cking hell, pravkar zbrisal četrt strani napisanega in neumna beležnica mi ne dovoljuje tega priklicat nazaj. I wanna scream, rad bi potoval nazaj v leto 2011, ko sem brez občutka krivde partnerju metal pod noge kozarce in vse ostale, karkoli je kazalo, da bo se razbilo v filmsku stilu, glasno in na prafaktorje. Poor f*cker, ta je trpel z mano kot zaklenjena Natasha Kampusch. That poor girl je uspela pobegnit in prav tako je on. Slišim, da danes živi lepo življenje s partnerjem. Good for him, stay away from me.

Začni pisat, piši o čimerkoli pač… Napiši to prekleto stran in potem imaš mir. Minilo je že dva meseca odkar sem nazadnje napisal kolumno. Če bi lagal, bi rekel, da je za to krivo globalno segrevanje in je prijetno vreme krivo za vse pohode na bližnjo goro, ali če po resnici povem, se v tem času nisem dotaknil alkohola in sem kot Prešeren ugotovil, da so moje zapisane besede manjvredne brez alkoholnega poguma. Fuck it, kaj on ve. It’s not like there is a big statue of him. 🙂

Deseta zvečer bo kmalu. Na polovici desetega meseca smo že, fucking hell, čas beži hitreje kot Marija Mutolla. Včeraj je bila obletnica smrti moje mame, datum, ki me je zadnja tri leta vrgel iz tira do te mere, da sem se nekje ta čas navlekel na določeno substanco, GHB, speed, alkohol. Vsako leto nekaj novega.

Na digitalni budilki, nastavljeni nekje na vidnem mestu sobe, odbije slabih dvajset minut čez polnoč. Za trenutek se v uro zagledam z očmi priprtimi na ravni določenih azijskih ras. Nisem rasist, ampak ta precej površna primerjava je edina, ki mi pride na misel.