Blogi

Moja zadnja objava je bila ravno o ravnanju psihiatrov z odvisniki … Well, tokrat na žalost niso ravnali nič kaj bolje. Psihiatrinja, s katero sva se v preteklosti srečala že dvakrat, mi je agresivno in brezpogojno ponujala zgolj komuno, kar me je spomnilo na dneve, ko sem delal kot telefonski prodajalec posode Delimano: »To bo za vas najbolje, nič drugega ni tako dobro.«

Po sobi iščem slušalke, kot usojeno najprej najdem slušalke neon rumene barve, ki so praktično crknile ob prvi uporabi. Zarinil sem vhod slušalk v telefon, navdušen nad kakovostjo zvoka poslušal prvo polovico pesmi iz soundtracka filma Moana in bum, slušalke so umrle. Nič ni pomagalo, stiskanje slušalk okoli stičnih predelov, drgnjenje alarmnih delov kabla med prsti, kot da zvijam najbolj natančen joint ever, nothing … Preprosto so umrle. Bye bye, naj vam bo lahka zemlja.

Na psihiatriji v Mariboru sem prvič pristal pri petnajstih letih, ko sem želel storiti samomor zaradi večletne spolne zlorabe, ki se je odvijala vse od četrtega leta. Tam me je obravnavala psihiatrinja, ki je z mano ravnala skrajno profesionalno ter navkljub temu, da sem kot fant iz majhne kmečke vasi pristal na oddelku mladinske psihiatrije, tega ni prioritizirala.

Preden zarinem v monolog o naslovni tematiki, naj najprej izpostavim, da sem svoje otroštvo preživel in pretrpel daleč stran od povprečne civilizacije. Razgledna točka za lovce mi je bila bližje, kot prva avtobusna postaja, na poti v šolo sem slišal in srečal več divjih živali, kot ljudi, skratka nekakšno območje divjine naše preljube zelene dežele.

Jap, po ne vem kakšnem čudu sem se uspel pribit do šestindvajsetega leta in se danes je*em z alkoholizmom.

Ste lepo preživeli božično novoletne praznike? Doma, z družinami ob bogato obloženih mizah? Upam, da ste. Kajti to je nekako definicija teh praznikov, še posebej božičnih.

Iz ne vem kakšnega razloga sem noč preživel v čudovitih sanjah o sanjski osebi in uspešni karieri, vendar me je sosed s svojim obsesivnim pometanjem dvorišča prebudil mnogo prekmalu.

Končno sem se preselil iz devet kvadratnih metrov Harry Potter sobane v večjo sobo, kjer finally imam posteljo sestavljeno iz letvic, ki se ne rušijo ob prvem kontaktu z mojim (nekoliko) pretežkim telesom. Praise the god, I’m in heaven. Ne šalim se, spim na postelji premera 140cm in se počutim kot Melania Trump. Le da jaz nisem ujet v zakonu z moškim, ki je bolj odvraten kot predator v Halloween grozljivkah.

Tri, dva, ena…. Poceni slušalke iz Kik trgovine potisnem globoko v ušesa, da prisilno izklopim zvoke in dogajanje zunanjega sveta. Everything is just fine… Peš se napotim iz predmestja proti centru mesta, presušena in oskubljena polja me pomirjajo, Renault Clio in Wolksvagen Golfi na cesti me opomnijo, da ne glede na to, kje v naši preljubi Sloveniji se nahajam, se mentaliteta ne razlikuje ’’baš neki’’.

Danes mineva točno leto dni odkar sem zapustil prestolnico in se umaknil zagotovi smrti, ki je name pretila na ulicah najlepšega mesta na svetu oziroma karkoli naš dragi Janković rad nalaga ljudem o Ljubljani.

Agresivno nevabljiv zvok napolni sobo in me opomni, da se je moj dan pričel, in hočeš nočeš se moram skobacati iz udobne postelje in pograbiti brisačo in zaviti pod ledeno hladen tuš, da se končno prebudim. Let me be brutally honest: ker sem zadnji dve leti aktivno konzumiral speed, je ledeno hladen tuš na nivoju Arktike edini način, da odprem oči in pričnem dan.

Prvi del izpovedi uporabnika drog.