Hitre družbene spremembe na področju vsakdanjega življenja imajo za posledico, da se danes počutimo manj gotove in manj varne ter pod večjim pritiskom v iskanju svojega lastnega prostora. Govorimo o t.i.družbi tveganj, kot posledici individualizacije.
V tem tveganem postmodernem življenju, ki ga zaznamujejo potrošništvo in mnogotere komunikacije se tudi prepovedane droge umeščajo v samo kulturo na drugačen način. Postale so del potrošniške družbe, kjer so dobile pomembno, t.i. rekreativno mesto (Sande, 2004). Na eni strani se nahajajo posamezniki, ki ne zmorejo tempa družbe, in ki predstavljajo tveganje, da bodo droge uporabljali na kaotičen in destruktiven način, na drugi strani pa je veliko takih, ki droge uporabljajo občasno (rekreativno) z namenom sprostitve, druženja, večje storilnosti, kar posameznika telesno in duševno sprosti ter okrepi in ga tako ponovno »usposobi« za naslednji delovni teden.
Rekreativne droge so postale del zahodne kulture in čeprav so po navadi prepovedane, jih družba posebej ne sankcionira. Nanaša se na tiste uporabnike, ki uporabljajo droge občasno v razmeroma majhnih količinah, zato niso toliko občutljivi na škodljive posledice in ne razvijejo psihične odvisnosti (Sande, 2004). Vendar pa rekrativna auporaba drog ni zgolj zabava, užitek in ugodje, ampak lahko povzroča tudi težave in vodi v čezmerno uporabo in odvisnost.
Naraščanje rekreativne uporabe drog lahko povežemo z vse večjo potrošniško kulturo ter s procesi sprejemanja tveganj in uporabo drog kot samomedikacijo učinkov stresa in pritiskov tako uspehov kot neuspehov v sodobnem življenju (Sande, 2004). Vedno bolj se brišejo meje med prepovedanim in dovoljenim. Podlaga za to sta povečana dostopnost drog ter povečano sprejemanje nekoč »nedovoljenega«.
Pri vsem tem pa je izredno pomembno, da vsak posameznik ve, kaj lahko in kje so njegove meje. Vsak človek pri sebi ve, kaj in kdaj nekaj potrebuje. Dobro se je vprašati, kje se nahajamo, kakšni so naši cilji, želje, vrednote in v kolikšni meri jih dosegamo. Včasih posameznik potrebuje le pogum, da naredi korak v pravo smer, zato naj zunanja podpora ali motivacija ne predstavljata ovire. Ne gre torej za vprašanje, ali je sprememba lahka, ampak za to, ali jo v določenem trenutku lahko naredimo. Odrasli ljudje smo samostojni in se odločamo tako kot mislimo, da je za nas dobro. Pri tem pa je dobro vedeti, da se vsaka motivacija za spremembo nahaja v nas samih, le poiskati jo moramo.
S temi vprašanji se pogosto srečujemo tudi v DrogArt centru za svetovanje in psihoterapijo, zato so vsi tisti, ki bi želeli, četudi le majhno spodbudo ali informacijo, dobrodošli.
Del članka povzet po:
Sande, M. (2004). Uporaba drog v družbi tveganj: vpliv varovalnih dejavnikov in dejavnikov tveganja. Ljubljana: Pedagoška fakulteta.
Avtorici: Anja Mihevc in Lavra Vrlič
Članek je bil objavljen na www.delo.si.