MDMA, bolje poznan kot ekstazi, je substituiran fenilizopropilamin – popularna plesna droga med mladimi. Večina ljudi pozna ekstazi zelo površno, najverjetneje iz črne kronike, ko policija zaseže majhne tabletke z zelo zanimivimi logotipi. A učinki ekstazija in zgodovina njegove uporabe sta zelo zanimivi temi in le malokdo se vpraša kako je prišlo do njegovega nastanka in popularizacije.
Ekstazi je odkrilo in nato leta 1912 patentiralo nemško farmacevtsko podjetje Merck, a ker je bil le vmesna spojina za druga zdravila, mu nikoli niso določili aktivnosti. Tako je dolgo časa stal pozabljen na policah dokler ga ni v šestdesetih letih ponovno sintetiziral in desetletje kasneje tudi poizkusil Aleksander ’Saša’ Shulgin, znan in razvpit kemik in predavatelj na univerzi v Berkeley-ju. Saša je takoj prepoznal velik potencial te zelo zanimive spojine in jo je zaradi zelo specifičnih učinkov posredoval številnim psihologom po Združenih državah, ki so ga uporabljali kot pomoč pri psihoterapiji. Najbolj znan med temi je bil Leo Zeff, eden od pionirjev uporabe psihedelikov v psihoterapiji, ki je substanco poimenoval Adam, saj se mu je zdelo, da učinkovina osebo spravi v stanje primordialne nedolžnosti. A prav zaradi svojih učinkov je ekstazi hitro ubežal iz kliničnega in terapevtskega okolja in vlada ga je zaradi bojazni nekontrolirane uporabe leta 1985 uvrstila v prvo skupino prepovedanih snovi – torej snovi, ki nimajo priznanih zdravstvenih učinkov in imajo velik potencial za zlorabo. Ta zakon je imel za posledico tudi zaustavitev vseh raziskav uporabe ekstazija na ljudeh in je prisilil psihoterapevte, da so z uporabo ekstazija ali prenehali ali delali na črno.
MDMA ali ekstazi je relativno široko uporabljana prepovedana substanca, ocenjuje se, da jo je znotraj EU poskusilo približno 4% populacije. Vodi lahko do resnih stranskih učinkov kot so hipertermija, hiponatriemija, poškodbe jeter in celo smrti, najpogosteje prihaja do le-teh le v specifičnih okoliščinah zaradi pregrevanja (vročinskega udara) ali prevelike izgube natrija, kot posledice prekomernega zaužitja vode. Leta 2021 je bil po poročanju bolnišnic MDMA sedma najpogostejša substanca pri akutnih zastrupitvah, v večini primerov je do zastrupitve prišle ob kombinacije MDMA z alkoholom, pogosto tudi z drugimi substancami (vir: European Drug Report 2023)
Ker je bilo veliko ljudi prepričanih, da se ekstazi lahko zelo uspešno in varno uporablja pri psihoterapiji, je ameriško združenje MAPS (multidisciplinarno združenje za psihedelične študije) začelo s sponzoriranjem in aktivnim sodelovanjem pri vzpostavitvi medicinskih raziskav.
MDMA je pokazal največ potenciala pri psihoterapevtskemu zdravljenju posttravmatske stresne motnje (PTSM). PTSM je motnja, pogosto povezana s travmatičnimi izkušnjami kot so zloraba, nasilje ali udeležba v nesreči. Simptomi najpogosteje nastopijo v nekaj mesecih po travmatski izkušnji, v nekaterih primerih pa tudi šele leta kasneje. Čeprav se posameznik s PTSM pogosto izogiba mislim na travmo, tipično dogodke podoživlja v nočnih morah ali intruzivnih spominih. PTSM pogosto spremljajo tudi občutki brezupnosti, čustvene otopelosti, težave pri vzpostavljanju čustvenih odnosov, izguba interesa za aktivnosti v katerih je oseba včasih uživala, plašnost, težave s spanjem in koncentracijo in drugi simptomi.
MDMA pogosto vključuje učinke, ki pozitivno vplivajo na občutek varnosti in zaupanja, pa tudi povišano stanje pozornosti in stika s čustvi. To dosega s povečevanjem ravni oksitocina, ki je povezan z medosebnim povezovanjem in zaupanjem ter zmanjševanjem aktivnosti amigdale, ki je odgovorna za strah in stresni odziv. Ena od teorij za zdravljenjem PTSM s pomočjo MDMA je, da dovoli osebi priti v stik s travmatičnimi izkušnjami brez intenzivnega strahu in občutka ogroženosti, ki sta karakteristična za PTSM.
Pomembno je poudariti, da MDMA kot substanca, sama po sebi ne deluje kot zdravilo za PTSM. V trenutnih raziskavah je izkušnja z MDMA uporabljena zgolj kot del psihoterapevtskega procesa. Prav tako so udeleženci v raziskavah previdno izbrani, s čimer se zmanjša tveganje za zaplete ali škodljive posledice.
V raziskavah zdravljenja PTSM s pomočjo MDMA, ki jih je izvajal MAPS, je protokol zdravljenja po preverjanju ali imajo udeleženci zdravstvene težave (duševne ali somatske), ki bi lahko povečale tveganje, vključeval tri pripravljalna terapevtska srečanja. Na pripravljalnih srečanjih se je udeležence informiralo o substanci in PTSM, pogovorilo o travmatskih izkušnjah, njihovih pričakovanjih in zgradilo zaupanje med terapevti in udeleženci. Po pripravljalnih seansah so imeli udeleženci tri srečanja pod vplivom MDMA (s štirimi tedni premora med vsakim srečanjem). Celotne doze vsakega srečanja so bile med 80 in 180mg (maksimalna doza je vključevala redoziranje s polovično dozo v dveh urah po zaužitju prve doze). Med tem časom sta bila terapevta ob udeležencu in mu po potrebi nudila podporo in pogovor. Po vsaki seansi pod vplivom MDMA so sledila tri integrativna srečanja kjer so udeleženci predelali svoje izkušnje s terapevti.
Po končanem protokolu zdravljenja 67% udeležencev ni več dosegalo kriterijev za diagnozo PTSM v primerjavi z 32% udeležencev v skupini, ki je prejela placebo. Prav tako je bilo zaznano minimalno število resnih stranskih učinkov.
MDMA je v večini sveta prepovedana substanca, napredki v legalizaciji medicinske uporabe so počasni in pogosto naletijo na velik odpor. V Avstraliji bo s 1. julijem leta 2023 dovoljeno predpisovanje MDMA pri zdravljenju PTSM. V ZDA je leta 2017 MDMA s strani agencije FDA prejel oznako, ki nakazuje da preliminarni dokazi kažejo na potencialno zdravstveno vrednost substance, kar lahko pospeši postopek odobritve uporabe MDMA pri zdravljenju PTSM.
Kljub zgodnjim dokazom, ki kažejo na velik terapevtski potencial MDMA, obstajajo strahovi, da so prednosti uporabe substance pri zdravljenju začasne in nezadostno raziskane ter da bi ljudje nepremišljeno posegali po substanci, ker bi bila predstavljena kot zdravilo in ne zgolj kot potencialen pripomoček pri zelo specifičnemu protokolu zdravljenja. Uporaba MDMA z namenom zdravljenja duševnih težav ali predelave travmatičnih izkušenj je lahko zelo tvegana in poleg zdravstvenih zapletov lahko vodi do retravmatizacije, še posebej če ni izvedena v kontroliranem okolju s pomočjo in podporo usposobljenih strokovnjakov.
Maj Jus
Viri:
https://www.emcdda.europa.eu/publications/european-drug-report/2023_en